Čeprav je za njo več kot četrt stoletja kreativnega dela in bi jo, kot pravi, po vseh merilih lahko uvrstili med »stare frizerke«, je Aska še vedno ena najbolj kreativnih. Pogumna in predana sodeluje v številnih šovih, komercialnih projektih, modnih dogodkih. In v svojem salonu vedno znova dokazuje, da njena zaljubljenost v to delo nima meja.
Asko Kajtazović sem spoznala kot mlado, a že takrat zelo priljubljeno frizerko. Pred več kot dvajsetimi leti mi je barvala lase. To je bil čas prvih bolje narejenih pramenov, zdaj pa se občasno srečava na Facebooku. Ko sem jo poklicala in se ji predstavila, mi je v smehu dejala: »Se spomnim, tista skodrana.«
Torej »vidi« ljudi predvsem skozi pričesko in jih najprej doživlja prek las? »Res je, a samo v prvem trenutku. Kar zadeva prvi vtis, so zame lasje in pričeska usodnega pomena. Takoj opazim, v kakšni kondiciji so lasje, kako so negovani, kakšno je striženje, kakšna barva … V hipu sprejmem vse te informacije. To je pač moj poklic in s takšnim dojemanjem nikogar ne ponižujem. Pravzaprav je ravno obratno. Ljudi nato zelo rada gledam v oči, ker šele potem zaznam tudi njihovo dušo in bistvo. V komunikaciji z njimi nato začutim energijo, pa tudi stopnjo samozavesti in držo, ki jo imajo. O, ja, še kako pomembno je vse to opaziti, se v ljudi poglobiti, da si nato upaš delati z njihovimi lasmi. Gre za poseg v prostor intime,« poudarja Aska, češ da smo na to pozabili. Zdi se nam samoumevno, da se lahko kdo dotakne naših las.
Slovenci se bojimo sprememb
Da, Aska se strinja, da v sodobnem času (še zlasti v Sloveniji) povprečno namenjamo premalo časa možnostim, ki nam jih ponujajo lasje. S pričesko lahko zelo lepo pošiljamo sporočilo o sebi. »Frizerji razumemo, da ljudje zaradi hitrega življenjskega ritma iščejo najpreprostejše različice, vendar kljub vsemu ne smemo opustiti predlaganja in predstavljanja pričesk in načinov, kako lahko iz določne oblike, ki vam jo naredimo, sami ustvarite več različnih pričesk. Ko naredim novo frizuro, rada rečem stranki: 'Daj, dotakni se las, razkuštraj jih, dodaj svoj dotik, naredi nekaj … da se zlijeta v eno.' In dejansko s tem prikličeva nasmeh na njen obraz, pa tudi pogum, da nosi novo frizuro. Včasih naredim izvrstno pričesko za krasen in zanimiv obraz, nato pa vidim, da se stranka ne vidi tako lepo, kot je v resnici. Frizerji smo pogosto tudi svojevrstni psihologi. Stranko moramo zmehčati, ji vliti pogum, ji svetovati in jo pohvaliti,« pravi Aska.
Čas je, le vzeti si ga moramo
V frizerskem salonu se mora ustaviti čas. Salon mora biti prostor za uživanje, je prepričana Aska. Zato je za ureditev salona na Poljanski ulici v Ljubljani, ki nosi ime Aska za Mič Styling, ker gre za franšizo uveljavljene znamke frizerja Miča Sojerja, arhitektu kar sama predlagala ideje, ker tudi sama najbolje ve, »kako se pleše v tem prostoru« in kako se je treba obrniti. Tudi črna barva, ki v salonu prevladuje, je njena izbira. »Sem človek detajlov, ki se morajo nato zliti v skladno celoto. To je moja filozofija tudi pri mojem delu.«
Aska je srečen človek, ker ima neskončno rada svoje delo. »Friziram tudi, kadar ne friziram,« se pošali in pripoveduje o tem, kako nenehno razmišlja o kreacijah in kako uživa pri delu. Enkrat na leto pa si kljub vsemu vzame mesec dni in si privošči oddih. Takrat se odpravi v Nigerijo ali Brazilijo.
»Tja ne hodim zaradi eksotičnega turizma. Rada raziskujem duhovne sfere, a tega ne obešam na veliki zvon. Že dobrih 15 let obiskujem ljudstvo Jorubo v Nigeriji, ki je pod zaščito Unesca. Njihova življenjska filozofija je tesno povezana z naravo, njihova božanstva so sonce, luna, voda, drevo … V tem okolju me stari mojstri učijo, kako se je treba vedno znova vrniti k bistvu, tukaj utrjujem spoznanje, da sem del narave, prikličem si temeljna spoznanja o sebi in dojemanju časa. Ko se vrnem v Ljubljano in začnem delati, se vedno znova zavem, da sem po tem oddihu drugačna in da tudi svojim strankam bolje posredujem občutek miru in samozavedanja. Eno temeljnih razmišljanj se glasi: Če sem jaz dobro, je vse dobro. Izogibam se naglici. V svojem salonu želim strankam sporočiti, da čas je, le vzeti si ga je treba.«
V objavah na Instagramu in Facebooku je mogoče videti, da ima Aska tudi posebne dneve, ko si privošči druženje z domačini prebivalci, posebna oblačila in tudi frizure. Nemogoče, da bi čas minil brez raziskovanja tega področja, pravi.
Igre brez meja
»Čeprav me ti ljudje učijo, kako moraš biti v sebi skromen, se tudi oni zelo veliko ukvarjajo s svojim videzom, ker se jim zdi to pomembno sporočilo. Ko prijatelji na mojih fotografijah vidijo njihove frizure in modne stylinge, so presenečeni. Vsi po vrsti mislijo, da imajo te ženske izrazito dolge in svetleče lase, pa sploh ni tako. Zrastejo jim komaj do dolžine paža, lasje so krhki, lomljivi in skodrani … Ker si jih rade ravnajo, jih še bolj poškodujejo, saj nimajo na voljo kakovostnih izdelkov. Dosegla jih je globalizacija in njihov trg je zdaj že preplavljen z različnimi dodatki – od agresivnih krem za beljenje kože do številnih dodatkov iz sintetičnih las, s katerimi si podaljšujejo svoje, spletajo kite … Na koncu je vse videti enotno in zelo atraktivno. Vedno jim uspe, da so videti urejene. Tudi sama si tam privoščim obisk frizerja. Nazadnje so mi štiri ure spletali kite in dodajali vložke. Bilo je zelo zanimivo.«
Pred odhodom na potovanje si Aska pripravi stylinge oblačil, ki ustrezajo vzdušju in stilu kraja, kamor je namenjena. Nato s prijateljicami, ki si jih je tam pridobila v preteklih letih, igrajo igre usklajevanja frizur in oblačil. Ker to tudi one nadvse rade počnejo. Aska se uči od njih, one od nje.
Vztrajno trajno skodrani
Že pri desetih letih je bila Aska prepričana, da ne bo nič drugega kot frizerka. S sedemnajstimi leti je bila članica prve postavitve ekipe Mič Styling. Zelo hitro je napredovala. Bila je izrazito kreativna in prva, ki se je odločila prevzeti franšizo uveljavljene znamke. Ko je leta 1991 začela delati, so se frizerji še vedno mučili z dediščino osemdesetih let in prepričevali stranke, naj nehajo uporabljati »trajno«.
»Takrat so si bile vse pričeske podobne. Redke so bile ženske brez trajne,« se spominja Aska. Bila je pripadnica zadnje generacije, ki je imela v šoli izpit iz tovrstnega kodranja. Pozneje so ga ukinili. Danes bi težko našel človeka, na katerem bi se lahko učil delati to takrat izredno priljubljeno pričesko. Danes lahko bodoči frizerji to počnejo le še na lutkah. »Mladi frizerji smo se na vso moč zavzemali za to, da se preneha s temi frizurami. Želeli smo si, da bi prišli končno do izraza lepo ostriženi naravni lasje, da bi pokazali sodobne načine striženja, da bi prišel čim lepše do izraza prosti padec las, zavzemali smo se za lepe in naravne lase … Oh, takrat so bile moderne tiste nesorazmerne dolžine – zgoraj kratki, spodaj pa precej dolgi lasje. Ženske so imele poškodovane lase tudi zato, ker na trgu ni bilo primernih izdelkov. To je bil čas pred koncem Jugoslavije in frizerji smo morali po kakovostne izdelke hoditi čez mejo. Pravzaprav smo jih morali pritihotapiti,« se spominja Aska.
In nato so ljudje končno začeli ceniti naraven, zdrav las. Kakšne pričeske smo imeli v različnih desetletjih? »Za šestdeseta leta je bilo značilno, da so bili 'vsi enaki' – velike 'ikebane' natupiranih las, veliko volumna. Sedemdeseta leta so zaznamovale prečke na sredini glave, trakovi v laseh, dodatki … Osemdeseta leta so zasužnjili trajno skodrani lasje. Se še spominjate? Nosile so se povsem kratke pričeske – z lasmi nad ušesi, ali pa levje grive – zgoraj kratki, spodaj pa dolgi lasje, dokaj redko nekakšna srednja dolžina s trajno. To je bil čas uniformiranosti pričesk.«
Tek na dolge proge
In kako je zdaj, kaj postaja in? »Recikliranje. Trende običajno predstavijo dvakrat na leto, a ni nujno, da se primejo. Že nekaj let se reciklirajo stili iz zgodovine. Sodobni frizerji naj bi jih nadgradili, posodobili z novimi tehnikami, orodji, kakovostnimi izdelki, preparati, tehnologijami … Zdaj že dve leti prevladujejo skodrani lasje, a se zaradi tega nismo vrnili k trajnam. Obstajajo nove tehnike navijanja, a nismo še daleč od starih navijalk. Predvsem pa so zdaj preparati drugačni. Nič več niso agresivni, narejeni so iz naravnih izvlečkov, manj je etanola, manj amonijaka … Bolje vplivajo na las. Ti so zdaj po kakršni koli že trajni preparaciji v boljši kondiciji, kot so bili kdaj koli prej. To pa je cilj tudi nas frizerjev: ohraniti kakovost in imeti zadovoljno stranko. Trg se razvija … Saj veste, še ni dolgo tega, ko so delali z orodjem, ki se je segrevalo na žerjavici, zdaj pa imamo frizerji lepo delo in kakovostne izdelke, ki se postopoma še vedno zboljšujejo. In tudi mi, ki učimo mlade frizerje, nenehno poudarjamo, da sodobno frizerstvo ne sme biti tek na kratke proge, da se moraš potruditi in si želeti stranko, ki se bo v tvoj salon vračala.«
Izzivi zunaj okvirjev!
Ustvarjalnost in kreativnost sta Asko Kajtazovič pripeljali v različne projekte – filme, reklamne kampanje … Pogosto sodeluje pri preobrazbah, dela za televizijske projekte (Zvezde plešejo, Talenti, Diva, že nekaj let je kreativna direktorica modnega tedna). »Rada sem v salonu, je pa, na primer, čudovito, ko sodeluješ s tridesetimi modnimi oblikovalci in je treba v treh dneh narediti 900 različnih pričesk. Seveda imam takrat tim, ki šteje od deset do petnajst ljudi. Tudi na porokah zelo rada sodelujem. Lani smo imeli na Bledu kuvajtsko poroko. Gostje so bili nastanjeni v treh hotelih, jaz pa sem imela na treh lokacijah ekipo 26 frizerjev. To je bil izvrsten izziv in sem resnično uživala. A gre hkrati za veliko odgovornost. Prej sem morala namreč dodobra proučiti arabski stil, frizure in arabske poroke … Šlo je za svojevrstno raziskovanje, nato pa sem vse to učila še svoje frizerje. Zelo rada delim znanje in učim mlade, s katerimi sem zelo povezana, saj me hkrati tudi oni marsičesa naučijo. Z njimi izstopim iz svojih okvirjev. Gre za dobro interakcijo z novimi generacijami, svetom, modnimi trendi …«
Frizerka pri frizerju
Koliko sprememb in poguma si sama privošči pri friziranju? »Zelo veliko. Vsak dan sem drugačna. To je del mene. Imam frizerja, ki me striže že 25 let – Mateja Prinčiča. Pri njem se pravočasno naročim, odpeljem na Primorsko in plačam po ceniku. Želim spoznati občutek, kako je, ko se naročiš, čakaš na svojega frizerja, ko plačaš, ko si ali nisi zadovoljen (nazadnje me je namreč preveč na kratko ostrigel). Ta izkušnja je tudi šola zame. To, da plačam in cenim svoj denar in njegov zaslužek oziroma delo, je nadvse koristno. Seveda mu dam tudi napitnino. Barvajo pa me frizerji iz mojega salona. Pogosto spreminjam barvo las. Zdi se mi, da je to potrebno, ker sem trendovska frizerka, ki svojo kreativnost izraža z obliko in barvo las. Ali ljudem to ugaja ali ne, zame ni kdove kako bistveno, pomembno je moje počutje. Jutri bom morda povsem drugačna,« se nasmehne Aska.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
