Požrešnež, ki mu tekne različna zelenjava, je povzročil paniko med moskovskimi vrtičkarji. BBC navaja enega od obupanih prebivalcev: »Borim se proti njimi, a se kar množijo.« Odrasli oranžni polži praviloma dosežejo dolžino med 80 in 120 milimetri, v Moskvi pa so opazili orjake dolge kar 15 centimetrov.
Kot pove ime, je domovina španskega lazarja Španija oziroma Iberski polotok. Leta 1956 so jih zaznali v Franciji, nato pa so se začeli širiti po Evropi. V Sloveniji so polža prvič opazili v začetku osemdesetih let 20. stoletja, preberemo na Wikipediji.
Španski lazar, nočna mora vrtičkarjev, je uvrščen med 100 najhujših tujerodnih invazivnih vrst na evropskem seznamu tujerodnih in invazivnih vrst (DAISIE - Delivering Alien Invasive Species Inventories for Europe). Ker je dvospolnik mu je parjenje mala šala. Lahko se celo samooplodijo, razbohotijo pa se ob toplem vremenu in padavinah.
Kako se jih znebimo? Težko! V slast gredo racam – indijskim tekačicam in nemim racam, ki pa so pri nas doma le v Prekmurju.
Poznavalci imajo različne metode boja proti tem terminatorjem zelenjave. Učinkovito, a zamudno, je ročno pobiranje. Najbolje jih je pobrati spomladi, ko so še majhni. Ko jih dobimo v pest, ne smemo biti milostni. Na različnih straneh na spletu lahko preberemo še, da jih je možno zatreti tudi z zrnci železovega fosfata, ki pa je strupen tudi za druge polže, koristne živalce in hrana za ptice in žuželke. Med »motilci« španskih lazarjev najdemo še pasti s pivom, banane in jajčne lupine, ki se jim izogibajo.
