Ko pridem do konca deske, glas za mano pravi, zdaj pa lahko skočite, če želite. Ne želim, hvala. Čeprav vem, da je deska položena na parket v sobi – v resnici sem torej kakšen centimeter od tal – čeprav vem, da občutek vetra nesebično prispeva sobni ventilator, in vem, da v resnici nisem na vrhu nebotičnika, nosim le očala za virtualno resničnost, ki pričarajo pogled od visoko zgoraj. Vse to vem, a grem nazaj po deski. Vzvratno, ker nočem tvegati obrata.
Dobrodošli na dunajski kliniki Phobius, kjer fobije zdravijo z virtualno resničnostjo.
Me bo res strah, če pa vendar vem, da stojim na trdnih tleh?
»To vpraša vsak pacient – ali res deluje, me bo res strah – in potem jim pustimo, da poskusijo. V 95 odstotkih jih je zares strah. V nekaj redkih primerih ne deluje, ne vem, zakaj, a v večini primerov deluje. Posebno pri strahu pred višino. V nekaterih primerih je težje, na primer pri klavstrofobiji, kajti strah pred višino je zelo vizualna fobija, pri klavstrofobiji pa ni tako vizualno, tam gre bolj za to, da veš, da ne moreš ven. Saj tudi tu virtualna resničnost deluje, ampak ne tako dobro kot pri strahu pred višino.«
No, če bi to doživela kakšne pol ure prej, ne bi vprašala, poslušajte, pa saj se ljudje ne morejo zares ustrašiti, ko pa vendar vedo, da so na trdnih tleh! To vsi vprašajo, se smeje klinični psiholog Johannes Lanzinger, soustanovitelj Phobiusa – drugi, Christian Dingemann, si je zlomil nogo in je tako zamudil vznemirljivo srečanje z Zarjo. Odprla sta ga pred dobrim letom dni, zdaj imajo štiri terapevte in že iščejo nove – Phobius, kjer fobije zdravijo z virtualno resničnostjo, je namreč prva tovrstna klinika ne le v Avstriji, temveč na vsem nemškem govornem območju. Virtualno resničnost uporabljajo, kadar je le mogoče – trenutno zdravijo 15, 16 različnih fobij, sčasoma jih bodo še več –, če pa softver še ni dovolj dober, se zatečejo k tradicionalni metodi, ko se pacient s svojimi strahovi spopade v živo. Tole je slaba novica, zdravljenje je samoplačniško.
Z virtualno resničnostjo (VR) se ljudje ukvarjajo že dolgo, zakaj ste šele zdaj odprli prvi center, kjer zdravite z njo?
Johannes Lanzinger: VR so začeli raziskovati že v devetdesetih letih, očala so obstajala že sredi devetdesetih, a hardvera še ni bilo. Potem so začeli delati uspešne poskuse na univerzah, najprej s pajki in višino, terapija je torej stara že več kot 20 let, vendar so očala stala okrog 100.000 evrov, zato so si jih lahko privoščili le raziskovalni inštituti in velike klinike. Prva očala z dostopno ceno, okrog 1000 evrov, so prišla na trg leta 2016. Takrat sem si jih kupil in rekel, joj, to je pa kul! Tako sem dobil zamisel in začel raziskovati. Tega ni prej še nihče počel. Treba je bilo veliko priprav, softvera je bilo takrat še zelo malo. Veliko dela smo vložili v to. Običajen avstrijski psiholog se ne spozna na tehnologijo, pravzaprav jo sovražijo, po navadi uporabljajo samo beležko, midva s Christianom pa imava rada videoigre. Nočem biti zloben, ampak večina psihologov so ženske in ženske ne marajo računalnikov in videoigric. Nekatere že, večina pa ne. Če si že uveljavljen psiholog z veliko pacienti, tega sploh ne potrebuješ. Zakaj bi investiral toliko denarja in časa? Med pacienti imamo več moških, kot je običajno v psihološki praksi (običajno razmerje je 70 odstotkov žensk, trideset odstotkov moških), pri pa nas je bolj izenačeno. Naš najstarejši pacient je imel osemdeset let. Ne bojijo se tehnologije. Poznajo jo, zanima jih. Sploh pa jih večina ne pride zaradi VR, temveč zato, ker smo strokovnjaki za tesnobo. Pridejo zato, da se je znebijo. Ljudi privablja tudi to, da smo edini specializirani center na Dunaju.
Koliko različnih fobij obstaja?
Nekje okrog 800, a pogostejših ni več kot dvajset, najpogostejših pa ne več kot deset. Če jih pokrivaš deset, je to že 80 odstotkov vsega.
So posamezni terapevti specializirani za različne fobije?
Ja, jaz sem specializiran za agorafobijo, napade panike, strah pred psi, kolega pa za strah pred višino in letenjem, nekaj je fobij, ki jih zdraviva oba … seveda pa je vse odvisno, ali imava čas in sva na voljo, tako da jaz vzamem tudi strah pred višino, če on nima časa, saj je vse zelo podobno. Razlike med fobijami seveda so. Obstaja pet kategorij fobij. Specifične fobije so običajno strah pred samo eno stvarjo, na primer pred psi, višino, pajki. Agorafobija (strah pred odprtimi prostori) je v svoji kategoriji. Bojite se oditi od doma, kam odpotovati. Pri paničnem sindromu imate napade panike. Pri splošni tesnobi vas je vsega strah in si ne morete pomagati, da ne bi kar naprej premišljevali o tem. Strah vas je na primer pred prihodnostjo, strah za najdražje, za svoje zdravje … vse. Ta je kar zahteven, tega ni lahko zdraviti. In slednjič strah pred pozabljanjem ali pred boleznijo, hipohondrija.
Najlaže je zdraviti posamezne fobije, ker so pacienti praviloma zelo zdravi in nimajo drugih problemov, samo strah pred pajki, recimo. Z njimi se da dobro sodelovati, ker so zelo motivirani. Pri agorafobiji je težje, to je huda bolezen, ljudje včasih ne morejo delati, ker so samo doma in si ne upajo ven. Težko jih pripraviš do tega, da nekaj naredijo. Enako je s splošno tesnobo, ki je pogosto povezana z globoko depresijo. Pri hipohondriji pogosto sploh ne razumejo, da niso v resnici bolni. Nekdo, ki se boji višine, se zaveda, da ni nevarno, vendar si ne more kaj, da ga ne bi bilo strah. Nekdo, ki se boji bolezni, pa ni povsem prepričan, morda je pa zares bolan? Zato je tudi to teže zdraviti.
Katere pa so najpogostejše fobije?
Na Dunaju so to strah pred višino, pajki, pred letenjem, iglami, šofiranjem, pred psi in ptiči, posebno golobi. Trenutno imam tri paciente, ki se bojijo ptičev.
Rekli ste na Dunaju – ali to pomeni, da so v drugih mestih druge fobije?
Sodelujemo s partnersko kliniko v Sydneyju, ki počne nekaj podobnega kot mi, in oni imajo drugačne strahove kot pri nas, več je strahu pred kačami in pajki. Sicer pa je v zahodnem svetu vse precej podobno.
Kako pomemben je jezik – če bi se recimo pri vas hotel zdraviti Slovenec, ki ne govori nemško in tudi ne angleško, bi mu lahko pomagali?
To bi bilo pa težko. Večinoma si ljudje predstavljajo, da pridejo sem, se kakšnih pet minut pogovarjamo, potem pa si nataknejo očala in je to to, ampak ni. Začnemo z anamnezo, pogovorimo se o tem, kaj je narobe, kar traja kakšno uro, nato jim damo informacije o fobijah, kako delujejo, od kod pridejo, zakaj ne izginejo, kaj lahko naredijo. Posebej se ukvarjamo tudi s pacientovo fobijo, hočemo namreč, da ima pacient zelo jasno sliko o tem, kaj se dogaja. Več, ko o nečem veste, manj vas je strah. In bolj ko je nekaj nejasno, več je strahu. Nato pogledamo, kako razmišljajo, kakšen je njihov najbolj črni scenarij, česa jih je pravzaprav strah – in včasih to ni ravno lahko, ker te je strah, a ne veš, zakaj. Pri pajkih je ljudi strah, čeprav vedo, da jih ne bo ugriznil. Včasih pa so zraven še drugi, skriti strahovi – lahko se na primer bojiš napada panike ali tega, da zaradi svojega strahu ne boš nikoli več mogel v park. Torej se moramo ukvarjati tudi s tem. Odvisno od fobije in pacienta to lahko traja uro do dve. Nato se osredotočimo na telesno izkušnjo, kajti strah je zelo telesna stvar – na primer tresenje, pospešeno bitje srca, naval krvi v glavo. Potem se učimo, kako ukrotiti stres, kako se spoprijeti s telesnim odzivom. In šele ko smo vse to obdelali, začnemo konfrontacijsko terapijo. Najprej s slikami, videom, nato počasi napredujemo do virtualne resničnosti, in na koncu, če je primerno, poskusimo še pravo stvar. Pacienta vprašam, na lestvici od ena do deset, kako močen je vaš strah. Vedno poskušamo biti nekje med tri in sedem, tako da niso čisto ponoreli od strahu, a dovolj, da lahko delamo. Začnemo z lahkimi stvarmi, ko to obvladajo, gremo na naslednjo stopnjo, dokler tisto, kar je težko, ne postano lahko, in potem spet naprej. Temu se reče postopno izpostavljanje. Obstaja pa tudi način, ko ljudi takoj postaviš na sredo najhujšega možnega scenarija in jih tam pustiš, kolikor dolgo je mogoče, dokler njihov strah ne izgine – samo da tega nihče noče narediti. Deluje, a moraš biti res pogumen, da privoliš v to. Znanost pravi, da je to najučinkovitejše, v praksi pa to ni praktično, ker tega nočejo narediti. Če imaš na primer strah pred pajki in te dajo v sobo s tisoč pajki – tega res nočeš narediti.
Kako veste, kdaj je pacient ozdravljen?
Imamo evaluacijski program v sodelovanju z univerzo Donau v Kremsu, eno uro oddaljeno od Dunaja. Ocenimo jih pred terapijo, med njo in po njej, potem pa še pol leta po koncu terapije, tako da res vidimo, ali se stanje izboljšuje ali ne. Ne gre torej le za moje mnenje ali mnenje pacienta, pomagamo si z znanstveno potrjenimi testi.
Ko so ozdravljeni, ali to pomeni, da strah povsem izgine, ali se le toliko zmanjša, da lahko z njim živijo?
Fobija ni isto kot strah. V resnici se večina ljudi boji pajkov, niso jim posebno pri srcu, kar je čisto naravno, vendar pa to, da se jih bojiš, ni isto kot imeti fobijo pred pajki. Slednje pomeni, da če je recimo na tejle steni pajek, ne moreš skozi vrata. Mi pa lahko paniko ukrotimo. A to ne pomeni, da se bodo po terapiji crkljali s pajkom, pomeni le, da ga lahko zajamejo v kozarec in nesejo ven, ne da bi jih zajela panika. Imajo nadzor nad položajem, pri fobiji pa nimaš nadzora. Da pa bi se povsem navadil pajkov, se jih lahko dotaknil in te ne moti, če plezajo po tebi, pa potrebuješ več terapije, in to s pravim pajkom. Po terapiji z virtualno resničnostjo boš imel fobijo pod nadzorom, ne boš pa se sposoben neustrašno soočiti s pajkom.
Se fobija lahko vrne?
Seveda!
Torej ne morete biti prepričani, da je res ozdravljena.
O ničemer ne morete biti prepričani. Ampak po navadi ni več na tako visoki stopnji kot prej. Pri uspešni terapiji je malo verjetno, da bi vse pozabil in se znašel spet na začetku, lahko pa se vrne v milejši obliki, še posebno, če se začneš spet izogibati stvarem, potem se lahko postopoma spet poslabša. Zato imajo pacienti čez pol leta brezplačni pregled, na katerem preverimo, ali se primerno odzivajo, in lahko naredimo popravke, če je treba.
Ste kdaj imeli pacienta, ki mu niste mogli pomagati?
Sem in tja imamo primere, ko ne napredujemo. Večinoma pacienta ne moreš pripraviti do konfrontacije. Če stvar v VR deluje, a v resničnosti pacient ni pripravljen poskusiti, je to problem. Potem poskusiva to narediti skupaj, a včasih preprosto ne gre in potem zdravljenje ne more biti uspešno. Ali pa če ima še kakšne resne druge probleme, na primer poleg tesnobe še hudo depresijo. Človek v globoki depresiji ni sposoben kaj dosti narediti. Včasih pravim, da je to bolj trening kot psihoterapija, ker mora pacient veliko sodelovati, ne samo da leži na kavču in govori o svojih problemih. Če ga ne morem pripraviti do tega, da sam kaj naredi, je to problem.
Zdravite tudi strah pred šolo.
Ne toliko pri otrocih, bolj pri najstnikih. Nisem specializiran za otroke, zato vam lahko povem na splošno. Tudi pri tem poskušamo uporabljati VR – jasno, saj imajo otroci to radi – imamo nekaj programov v šolski učilnici, kjer lahko na primer pišemo test ali učitelj govori s tabo … take stvari. Otroku poskušamo razložiti, vidiš, saj gre. Bolj jih je treba spodbujati, jih poslušati govoriti o drugih problemih. Sicer pa se da fobijo znanstveno ugotoviti šele pri dvanajstih, štirinajstih letih. Pred tem ne moreš postaviti te diagnoze. Zato strah pred šolo pri osemletniku še ne velja za fobijo, temveč za družabni problem. Pogosto imajo taki otroci probleme tudi doma.
Kako otrok dobi fobijo, ali zato, ker ga vrstniki strahujejo?
Da. Večina otrok, ki imajo probleme v šoli, je majčkeno drugačnih, morda niso tako socialno prilagojeni in ne vedo, kako opraviti z nekom, ki jih strahuje ali je do njih agresiven.
Ampak saj se strahovanje po terapiji ne neha, razen če se prepišejo na drugo šolo.
Drži. Če gre za strahovanje, potem problem ni strah, temveč družabni problem. Torej jih je treba naučiti, kako naj se pravilno družijo in kako se spoprijeti s temi problemi. Tega se doma niso naučili, zato se moraš pogovoriti tudi s starši, potreben je širši pristop.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
