MARJAN ŠAREC
Človek bi mislil, da bodo vplivni in bogati padali na drage avtomobile, jih imeli bolj za razstavo ali sobotni izlet v radiju petih kilometrov okoli hiše, jim posvečali posebno poliranje in nego, o kakršni še (stereotipno) njihova žena lahko le sanja. Vendar prestižni jekleni konjički med Slovenci niso ravno priljubljen šport. Smo pa našli enega od slovenskih politikov, ki do avtov vseeno goji poseben odnos. Novopečeni predsednik vlade Marjan Šarec. S škodo, ki jo vozi, je sicer čisto zadovoljen, a mu srce polnijo štirje drugi konjički, ki so parkirani v njegovi garaži v domačem Kamniku. Najbolj presenečeni bi verjetno bili, ko bi opazili manjše gasilsko vozilo GV-1, narejeno leta 1989. A če ste se že začeli spraševati, zakaj bi Šarec doma potreboval čisto pravi gasilski avto, brez skrbi, vozilo ni njegovo. Tam je le našlo svoj prostor, je pa Šarec dolgoletni član Prostovoljnega gasilskega društva Šmarca.
V Šarčevi garaži se je znašla tudi lada niva, ki je bila v času županovanja velikokrat njegovo službeno vozilo. Osemnajst let stara lepotica je še vedno v dobri kondiciji in predsednik vlade se rad pohvali, da je pred leti ob katastrofi z žledom z njo po terenu naredil prek 2000 kilometrov. Cene za podoben avtomobil se gibljejo okoli 2000 evrov.
Šarec se rad pohvali tudi s traktorjem, ki prav tako spretno kljubuje zobu časa, čeprav ga krasi letnica 1987. Traktor IMT 539 rdeče barve krasi predsednikovo delavnico, če bi ga želel prodati, pa bi zanj iztržil okoli 3500 evrov. V garaži se skriva še en rdeči lepotec, najstarejši med vsemi jeklenimi konjički, ki pa nosi lento starodobnika in zavidljivo letnico 1970. NSU 1200 C je Šarčeva posebna strast, ima 55 »konjev« in zračno hlajeni motor v zadnjem delu avtomobila. Cena: okoli 12.000 evrov.
ZMAGO JELINČIČ
Puške, pištole, meči. Pod vsem tem se šibijo police in vitrine na domu predsednika SNS Zmaga Jelinčiča. Razvpiti politik orožje zbira vse življenje, nekaj primerkov je dobil tudi od svojih staršev in starih staršev. Rojeni Mariborčan hrani oziroma ima v lasti več kot 240 kosov strelnega orožja. Vsi so registrirani, ima dovoljenje za zbiranje, zanimivo pa je, da nima dovoljenja za nošenje orožja. Nad njim se je navduševal že od mladih nog, oče ga je učil streljanja, a raje od »pokanja« ima raziskovanje predvsem starega orožja z različnimi mehanizmi. Zato ni čudno, da v njegovi zbirki najdemo tudi najstarejšo slovensko puško iz 16. stoletja. »Glede na to, da je iz Slovenije, da je bila izdelana v Ljubljani in da je edini tak primerek na svetu iz tega dela Evrope, bi se vrednost gibala do 1,2 milijona evrov,« je vrednost za revijo Reporter magazin ocenil Jelinčič. Drugo strelno orožje, na katerega je ponosen, je zračna puška iz časov Napoleonovih vojn, v zbirki je tudi Harmanova puška, cesarjevega orožarja iz Maribora iz 19. stoletja. Tudi njegova zbirka kosov hladnega orožja, od nožev do mečev, je velika. Tako denimo hrani meč slovenskega častnika, stotnika Franca Kastelica, ki se je med letoma 1864 in 1865 v Mehiki boril za cesarja Maksimiljana. Nad neznanim portretom celjskega častnika iz 19. stoletja visi tudi sablja. Gre za častnika z značilno belo uniformo, po katerem je nastala znana ljudska narodna pesem Al' me boš kaj rada imela (ko bom nosil suknjo belo, sabljico pripasano, puškico nabasano). V Jelinčičevi zbirki je tudi Napoleonov rapir (bodalni meč z dolgim ostrim rezilom), ki so ga uporabljali oficirji. Tudi njegova zbirka japonskih mečev (katana) je impozantna. Njegova zbirka poleg strelnega in hladnega orožja obsega še dragocene knjige, dokumente in star denar. Njen največji kos je letalski motor ameriškega letala liberator, ki je še vedno konserviran. Jelenčič bi rad zbirko prodal, vendar se slovenski muzeji zanjo ne zanimajo. Pravijo, da ni denarja, da bi jo odkupili. Med dokumenti, ki jih hrani, še posebej izstopajo tri izvirna pisma, ki jih je napisal France Prešeren. Jelinčič Plemeniti ocenjuje, da bi ob prodaji moral iztržiti od pet do šest milijonov evrov.
TOMAŽ LOVŠE
Nekdanji imetnik licence Diners Cluba v Sloveniji ne more skriti strasti do dragih ur. Kot smo že pisali, se v javnosti rad pokaže z zlato uro Rolex. Gre za eno boljših, če ne najboljšo uro v tem cenovnem razredu, ki pa se je je žal prijel sloves nakita zvodnikov in povzpetnikov. Začetna cena za 18-karatni zlati rolex znaša 32.000 evrov. Smo pa že pred časom v fotografski objektiv v izolski marini ujeli tudi jadrnico Syna, ki je prav tako v lasi in veselje Lovšetu. Plovilo je dolgo 17 metrov in staro 14 let. Pred leti je bil sicer lastnik kar 34-metrske luksuzne jahte Leopard, registrirane v Monaku, vendar jo je zaradi poslovnih težav prodal.
JOC PEČEČNIK
Tako kot Lovše tudi Pečečnik obožuje ure Rolex. Po nam znanih informacijah ima izdelovalec igralniških aparatov v lasti vsaj dva prestižna modela, prvi je model Submariner Yellow Gold, drugi pa je malce bolj kičast, ozaljšan z diamanti. Za Pečečnikov model Rolexa boste odšteli 19.500 evrov. Se je pa Pečečnik, kot je dejal, »ker prihaja kriza«, poslovil od svoj morske strasti, jahte po imenu Drugi dom, ki je sicer dolgo zasedala četrto mesto na lestvici najdaljših jaht v Sloveniji. Šlo je za luksuzno plovilo priznane znamke Maiora, idealno tudi za daljša križarjenja. Pečečnik je na jahti preživljal okoli osem tednov na leto. Komu jo je prodal in za kakšen znesek, ni nikoli pojasnil – no, vsaj za medije ne.
OD KITAR DO BOKSA IN POLITIČNIH FUNKCIJ
Slovenski politiki in drugi vplivneži imajo sicer še cel kup hobijev in zbirateljskih predmetov, ki so tako ali drugače zanimivi. Najstarejši še aktivni Čuk Jože Potrebuješ je denimo nor na kitare. V lasti jih ima kar nekaj, ki so doma lepo spravljene v posebni sobi. Med njimi najdemo tudi posebno izdajo kitare Gibson, ki so jo izdelali ob 100. obletnici podjetja. Potrebuješeve kitare pa so pred leti k sreči prestale celo obisk vlomilcev.
Žilica znanega odvetnika Mira Senice še posebej trza ob umetnosti. Znan je namreč kot donator številnim ustanovam, ki se tako ali drugače ukvarjajo z umetnostjo. Nekaj podatkov o tem najdemo tudi v javnosti. Tako je denimo leta 2010 Cankarjevemu domu velikodušno doniral 40.000 evrov in tako postal zasebni darovalec leta 2010.
Med tiste, katerih hobiji so resnično bolj za sproščanje in nabiranje kondicije kot za šopirjenje, pa spada Maja Makovec Brenčič, ki je strastna bokserka. Če ste se ustrašili, boksa izključno boksarsko vrečo. Matej Tonin se težko loči od drsalk in hokeja, vendar ga je trening s Tuhinjskimi pobi, kot si pravijo, enkrat že priklenil na operacijsko mizo. Šlo je za rutinsko operacijo meniskusa, ki ni pustila večjih posledic. Matjaž Nemec se težko loči od žoge, energijo nabira na nogometnih igriščih.
Za konec pa, če se malo pošalimo, posebej strasten zbiratelj je tudi Karl Erjavec. Od predsednika stranke, ministra za okolje, za obrambo, za zunanje zadeve, ne skriva niti želje, da bi kdaj sedel na premierskem stolčku. Mu lahko rečemo zbiratelj političnih funkcij? Vse za voljo narodovega blagra, kot rad poudari.
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
