Dom starejših kot iz pravljice

Vsakdo, ki ne umre mlad, se enkrat postara in takrat se navadno sreča z lastno nemočjo, a bi vseeno rad do konca kakovostno in lepo živel.

Neva Železnik

Marjana Kamnik, vodja enote Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu

Kdo je Marjana Kamnik?
Začela je kot pripravnica – socialna delavka na osnovni šoli v Črni na Koroškem, potem je delala kot medicinska sestra v Centru za delo in varstvo v Črni na Koroškem, nato kot socialna delavka na Centru za socialno delo Ravne na Koroškem, nato je bila 20 let socialna delavka v Črnečah, zadnjih deset let pa dela v domu starostnikov. Je tudi predsednica Koroškega medgeneracijskega centra na Ravnah. Sicer je Mežičanka, ki živi na Ravnah na Koroškem, dela pa v Slovenj Gradcu. Je mama dveh čudovitih otrok, Mojce in Matevža. Mojca je glasbena pedagoginja, ki končuje magistrski študij, Matevž pa je dijak novega programa na Koroškem – metalurškega tehnika, sicer navdušen športnik. So glasbena družina, poleg Mojce je tudi Matevž končal glasbeno šolo po navdihu očeta Milana, odličnega koroškega kantavtorja in razumevajočega moža.Kljub hudo žalostnim zgodbam, ki jih odkrivamo v zadnjem času, ko hudo bolnim in dementnim ni omogočeno ohranjati samospoštovanja, poguma in dostojanstva, obstajajo tudi domovi starejših kot iz pravljice. Tak je, denimo, Koroški dom starostnikov iz Slovenj Gradca.

Kot kaže praksa, je vse odvisno od vodstva. Če je direktorica strokovno podkovana, če zna in rada dela s starejšimi, če ustvari lepe odnose med zaposlenimi in so vsi, ki delajo za starejše v domu, prijazni, spoštljivi, razumevajoči in imajo toplo srce, jim lahko tudi dom starejših postane pravi dom. Besedo smo zato dali Marjani Kamnik, pravi inovatorki socialnega dela, ki že od začetka, torej deset let, vodi enoto Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu, del matičnega doma v Dravogradu.

Ko ste brali kritične članke v Zarji o strašnih razmerah v nekaterih domovih starejših v Sloveniji, niste mogli verjeti, da se kaj takšnega res dogaja, mar ne?

Tega še danes ne morem verjeti. Srčno upam, da so takšni primeri redki. Sicer pa naj vam povem, da sem obiskala vsaj 30 domov v Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji ter na Hrvaškem in menim, da slovenski domovi starejših niso slabi. Lahko celo rečem, da so kar dobri, saj se v njih veliko dogaja za ceno, ki jo uporabniki plačajo, oziroma za plače, ki jih naši zaposleni prejemajo.

Ali mislite, da imamo slabe domove tam, kjer politične stranke nastavljajo direktorje domov strankarsko in ne po strokovnosti?

Za vodenje doma sta najpomembnejši strokovnost in empatija. Politično nastavljeni direktorji, po mojem, hitro zaidejo v težave. Vodenje domov v sedanjih razmerah namreč nikakor ni preprosto, predvsem zaradi zahtevnosti uporabnikov (vedno več je demence in drugih stanj, ki zahtevajo nove metode dela). Tudi svojci so čedalje bolj zahtevni in za svoj denar zahtevajo vedno bolj kakovostne storitve, ki pa jih, naj priznam, z obstoječimi kadrovskimi normativi težko zagotovimo.

Kako ste bili vi izbrani?

Imela sem srečo, da so me pred petnajstimi leti imenovali v tim, ki je pripravil koncept dela za našo poslovno enoto, ki je tedaj še ni bilo. Na tej podlagi so strokovnjaki naredili gradbeni načrt in jaz sem imela ves čas možnost in priložnost pri vsem tem sodelovati in predlagati izboljšave. Ko so občinski funkcionarji videli, da sem prizadevna in motivirana za delo s starejšimi, so me imenovali za voditeljico Koroškega doma starostnikov.

Kot vem, jim ni bilo žal, saj vam pravijo inovatorka socialnega dela in ste za to dobili tudi priznanje. Kje ste črpali zamisli za delo s starejšimi?

Kdor dela z znanjem in srcem, se mu zamisli za izboljšave kar naprej rojevajo. Sicer pa me je pred osmimi leti na nekem domskem dogodku nagovoril sin naše stanovalke in predlagal, da se kot dom prijavimo na razpis za inovacijo, ki ga objavlja Gospodarska zbornica Slovenije. Prijavili smo se s projektom ključna oseba. Z njo je vsak stanovalec dobil zaposlenega kot svojega zaupnika, zagovornika … Zdaj je vsak zaposleni dvema ali trem stanovalcem ključna oseba.

In vsaj eno do dve uri na teden preživi s stanovalcem, mar ne?

Ja. Po štirih letih izvajanja tega programa moram reči, da si takrat nismo znali predstavljati, koliko koristi za stanovalce, zaposlene in tudi za dom nam bo ta projekt prinesel. Danes je to biser naše enote. Za stanovalca ključne osebe marsikaj naredimo: jih peljemo k sebi domov, jim priredimo piknik, gremo skupaj na koncert itd. In ko je stanovalec v težavah, se najprej obrne na svojo ključno osebo. Vsi zaposleni v domu pa smo sprva žrebali, komu bomo postali ključna oseba.

Vemo, da je pomembna strokovnost osebja, a prav tako je važno, da so vsi zaposleni (tudi hišnik, čistilke, kuharice itd.) srčni ljudje, ki znajo reči vsaj dober dan, prosim in hvala?

Že z odprtjem poslovne enote smo začeli usposabljati vse zaposlene za ravnanje z osebami z demenco in še posebej za tiste, ki potrebuje specialno nego. Potem smo dodajali teme, ki so bile aktualne in potrebne. Delavci predlagajo želje po izobraževanju na letnem razgovoru, ki pa ga redno vključim v plan izobraževanja. Odnos do stanovalcev in upoštevanje bontona je seveda pogoj za delo pri nas. Tudi vse dijake, študente in vključene v različne programe aktivne politike zaposlovanja najprej opozorimo na odnos in upoštevanje osnovne kulture. Menim, da imamo v enoti visoko kadrovsko kulturo.

Visoke grede, da se starostnikom ni treba sklanjati.

Kako vi izbirate kadre in ali ste že koga, ki ni bil prijazen, odpustili in ali tudi pri vas kadri prihajajo in odhajajo?

Večino razgovorov za zaposlitev opravim sama oziroma skupaj z vodjo, kjer se bo novozaposleni vključil. Sem zelo jasna in odkrita na razgovorih in moram poudariti, da imamo izjemno srečo pri izboru. Se je pa že zgodilo, da nekomu nismo podaljšali pogodbe o zaposlitvi tudi zaradi neprimernega odnosa do stanovalcev in sodelavcev. Sicer pa je odpuščanje v naši državi, kar gotovo veste, izjemno težko opravilo.

Koliko stanovalcev imate in koliko je pri vas zaposlenih?

V enoti biva 92 stanovalcev. Izvajamo tudi druge storitve. Tako dnevno varstvo v dveh občinah, kratkočasne namestitve, pomoč na domu, ponujamo program centra aktivnosti. Za vse uporabnike skrbi 59 zaposlenih.

Normativi za osebje v domovih starejših so iz leta 1984, ko so vanje prihajali v glavnem čili in gibljivi starejši. Zdaj se za odhod v dom odločijo šele, ko telesno pešajo ali zbolijo za demenco. Kakšne normative bi si želeli?

Normativi res niso ustrezni. Delo z osebami, ki danes bivajo v domovih, je bistveno bolj zahtevno. Zaradi sprejemanja različnih zakonov in uredb, ki med seboj niso usklajeni, je delo še težje, zaposleni pa pod pritiskom. Predvsem bi si želela red na tem za vse nas pomembnem področju.

Vendar ste vi tudi z obstoječimi normativi naredili dom, ki je, lahko rečem, idealen. Kako vam to uspeva?

Zavedam se, da imajo zaposleni težko delo. Na različne načine motiviramo osebje: z motivacijskimi delavnicami, različnim usposabljanjem, upoštevanjem koriščenja prostih dni in dopustov, s pohvalami, pikniki, strokovnimi ekskurzijami … Poleg naštetega je pomembno, da poudarjamo vrednost njihovega zahtevnega dela. Mi smo ravno s tem namenom postali učna baza, da sami usposobimo osebje. Zaposleni, ki si želijo napredovati, se lahko vključijo v izobraževanje in imajo tako prednost prerazporeditve na drugo delovno mesto pred zunanjimi. To je eden od načinov. Ker je kolektiv povezan, se veliko zaposlenih druži tudi zunaj delovnega časa. Zdi se mi, da je prav povezanost ena izmed vrednot, ki zadržuje delavce pri nas.

Vsako leto stanovalci izberejo sedem najbolj priljubljenih oseb v domu?

Vsaka enota vsako leto izbere zaposlenega, ki je v tistem letu naredil največji vtis nanje. Stanovalci po enotah glasujejo za svojega zaposlenega. Enega delavca izberem sama, in sicer po ključu, ki ga poznajo vsi zaposleni. Nagrado podelimo tudi delovni enoti. Npr. pred dvema letoma je prejela priznanje delovna enota negovalk, ker v celem letu niso imele niti enega dne bolniške. Priznanja podelimo na našem največjem dogodku – vsakoletnem oktobrskem praznovanju obletnice našega doma, ko so navzoči vsi zaposleni, vsi stanovalci, sorodniki in gostje.

Zakaj menite, da gradimo javne domove starejših tako počasi, starejših pa je vsak dan več?

V nekem obdobju, ko so se začele podeljevati koncesije, so se pokrile potrebe in dejansko ni bilo težko pridobiti mesta v domu. V nekaterih domovih so celo ostajala nezasedena. Mislim, da so se takrat ustavile gradnje. Lani in morda leto poprej pa je spet veliko povpraševanje po prostih mestih. Sicer pa mislim, da bi morala država pokrivati potrebe na področju varstva starejših, da ne bi bilo treba iskati zasebnega kapitala.

Zakaj mislite, da nekateri domovi starejših ne marajo prostovoljcev?

V našem domu imamo trenutno 24 prostovoljcev. Naši prostovoljci so del življenja in dela v domu. Sama si ne znam predstavljati dela brez njih, saj pokrivajo ravno to področje, ki ga stanovalci najbolj potrebujejo – družabništvo. Domovi, ki ne marajo prostovoljcev, se ne zavedajo, kaj zamujajo. Če je kje tako, potem je zato, ker v domu ne izvajajo pravega koncepta dela, in seveda si delajo škodo, predvsem pa jemljejo možnost lepšega življenja stanovalcem.

Slišala sem, da ima vaš dom vrt, na katerem pridelate tono zelenjave, delavke v kuhinji pa skupaj s starejšimi delajo marmelade, piškote, domače rezance itd. Tudi štruklje in svaljke pripravljate sami.

Ja. Morda je to naša posebnost. Občanka, ki je lastnica zemljišča blizu našega doma, nam je v brezplačen najem ponudila vrtove v neposredni bližini, za kar smo ji zelo hvaležni. Delavke, ki delajo v kuhinji, skrbijo za vrt, na katerem pridelamo veliko zelenjave. Je pa vrt tudi aktivnost za naše stanovalce: do tja se sprehajajo in spremljajo delo na vrtu, rast pridelkov in imajo možnost, da potrgajo kak pridelek ter si ga pripravijo v kuhinji na enoti. Vse našteto je samo del tako imenovanega projekta samooskrbe. Mogoče bi dodala še nabiranje regrata, bezga, pripravo sirupov itd. Lani smo spekli 97 metrov dolg jabolčni zavitek, kolikor let je imela naša najstarejša stanovalka, in še bi lahko naštevala.

Pa tudi hrana je lepo servirana, vedno vroča in sveže pripravljena.

Hrana je v našem domu zelo pomembna in ji posvečamo veliko pozornosti, prav tako serviranju. Stanovalcem ponudimo obroke na lepo pripravljenih mizah, pogrnjenih s čistimi belimi prti, z lepo pripravljenimi pogrinjki. Vedno k obrokom postrežemo vodo. Hrana je sveža in seveda topla, ker jo strežemo na enotah pred stanovalci iz loncev.

Skupaj greste nabirat regrat, ki ga nato starejši pojedo v solati.

Že nekaj let se odpravimo nabirat regrat na kmetijo, ki je oddaljena od cestnega prometa. Prijazna lastnika nas vedno lepo sprejmeta in nam po nabranem ponudita še kavo. V domu pa tisti čas že čaka skupina, ki potem regrat očisti. Letos smo ga nabrali za tri obroke. Predstavljajte si, koliko je bilo čiščenja in spiranja.

Sadje in voda oziroma nesladkan čaj sta vedno na voljo. Jedilnik pa sestavljajo stanovalci sami.

Letos smo zmleto sadje, ki smo ga kar nekaj let ponujali pred zajtrkom, zamenjali za druge napitke. Sadje pa ponudimo za malico. Pogosto nam ga podarijo sosedje oziroma občani Slovenj Gradca. Nekaj let nam je jabolka, vrste beličnik, prinašal naš redni obiskovalec doma. Ko je dovolj grozdja, ga prinesejo v dom tudi svojci in zaposleni. Prav tako se je zgodilo, da je naša zaposlena za stanovalce nabrala celo vedro borovnic. Jedilnike sestavljajo stanovalci po enotah. To je posebna aktivnost. Takrat se stanovalcem na enoti pridruži vodja kuhinje, strokovnjakinja s področja prehrane, ki je naša zunanja sodelavka in s stanovalci uvodoma razpravlja o zdravi hrani, pomenu vode za telo, o kavi itd. Pred kratkim smo jim ponudili tako imenovani rdeči jedilnik – kot preventivo pred demenco. Ta je sestavljen iz rdečih živil: rdečega sadja, rdeče zelenjave, rdečega mesa in rdečega vina. Stanovalci so bili navdušeni.

Ko je čas za kosilo, vsi, tudi administrativno osebje, pomagajo hraniti ljudi, če je v enotah premalo osebja. Recimo med dopusti.

Ko je treba stanovalce hraniti, se seveda vključijo vsi zaposleni.

Plenice osebam na negovalnem oddelku menjate, če je treba, tudi petkrat na dan. Brezplačno, mar ne? V ceno so všteti tudi milo, šampon, toaletni papir.

Drži. V poslovni enoti nimamo negovalne enote. Stanovalci z različnimi kategorijami oskrbe in zdravstvenih storitev bivajo na eni enoti. To je posebnost našega doma. Stanovalcev, ko obnemorejo, ne preselimo, ostanejo v svoji sobi. Glede plenic pa imamo v naši enoti posebno srečo, saj nam občani, ki ne potrebujejo več plenic zaradi različnih vzrokov, te podarijo. To se zgodi pogosto. To je eden izmed odgovorov, zakaj jih lahko stanovalcem, ki potrebujejo 3, 4, 5 plenic, ne zaračunamo.

Vsako leto imate 400 prireditev za stanovalce. Kaj bi posebej omenili?

Ob ponedeljkih po skupni telovadbi, na katero prihajajo tudi zunanji udeleženci, poteka še delovna terapija v skupnem prostoru. Sočasno v centru aktivnosti rišejo pod vodstvom prostovoljca Lojzeta Kralja, arhitekta. Tudi na te delavnice lahko pridejo domačini. Ob torkih so na vsaki enoti prostovoljci. Sredine aktivnosti organiziramo po enotah: ponekod igrajo človek ne jezi se, na drugi enoti imamo potopisno predavanje, na tretji gledajo film, na četrti berejo časopise in revije. Ob četrtkih je spet skupna telovadba, potem so pevske vaje. V zboru poje več kot 30 stanovalcev, tudi tisti z demenco. Potem je spet na sporedu delovna terapija. Imamo tudi svoj hišni bend. Večji kulturni dogodki so običajno ob četrtkih popoldne, ko je tudi ples seniorjev. Ob petkih se družijo ključni pari: stanovalec in zaposlena oseba iz doma. Potem je na vrsti sprehod v mesto itd. Sobota je dan za čiščenje in priprava za nedeljo. V soboto je v kapelici organizirana molitev. Nedelja je dan za obiske. Spodbujamo, da so stanovalci ta dan še posebno lepo urejeni, da so takšne tudi sobe. Tudi kosilo ob nedeljah je svečano. Naj omenim še naše silvestrovanje. Takrat gostimo okoli sto sorodnikov in pripravimo res lep svečan dogodek. Naj omenim Partljičevo bralno značko. To je izjemen projekt, ki ga izvajamo že peto leto. Gospod Partljič pa se nam pridruži vsaj trikrat na leto. Naj povem še, da imamo knjižnico, ki ima 4000 knjig. Naši stanovalci so navdušeni bralci.

Redno imate zaposleni tudi delovno terapevtko in fizioterapevtko.

Fizioterapevtka in delovna terapevtka sta pomemben del strokovnega tima in ne predstavljam si delovanja našega doma brez njiju.

Receptorji pa so stanovalci in prostovoljci.

To so stanovalci z veseljem sprejeli. Med tednom dežurajo popoldne, v soboto, nedeljo in med prazniki pa en stanovalec dopoldne, drugi popoldne. Aktivnosti v času dežurstva imamo natančno dogovorjene.

Imate tudi različne ambulante, zobozdravnik pride v dom ...

Koroški dom starostnikov ima registrirano ambulanto. V dom prihajajo družinska zdravnica, nevrologinja, psihiatrinja, diabetologinja in zobozdravnik. Vsi so izjemni strokovnjaki, veseli in ponosni smo, da sodelujejo z nami.

Na koncu naj vas še vprašam, kaj menite o tem, da se zakon o dolgotrajni oskrbi že skoraj 20 let ne sprejme?

Zakon o dolgotrajni oskrbi je nujno potreben in upam, da bomo strokovnjaki obeh strok (sociale in zdravstva) končno zbrali dovolj poguma in modrosti za sodelovanje, ki sta najbolj potrebna pri snovanju za vse nas dobrega zakona.