Sir je po legendi nastal po naključju pred 4000 leti, ko je arabski trgovec potoval čez puščavo z zalogo mleka v mehurju. Vročina je mleko sesirila, sirotka se je ločila od skute, trgovec pa je tako lahko jedel sir in pil sirotko. O pravem izvoru izdelave sira ni dokazov, vendar ga danes poznamo ogromno vrst.
NASVETI PRI REZANJU
Sir lahko narežemo na rezine, kadar ga potrebujemo za sendviče, na kocke, kadar ga postrežemo na pladnju za predjed, ali nastrgamo, kadar ga potresemo po hrani in zapečemo v pečici. Preden režete mehke sire, namočite nož v vodo. Tako boste preprečili trganje pri rezanju.
PREVIDNO S SHRANJEVANJEM, SPLOH POLETI
Narezan sir zavijemo v folijo ali položimo v plastično posodo z neprepustno zaprtim pokrovom. Hranimo ga na hladnem. Zamrzovanje sira ni priporočljivo, saj tako izgubi aromo in kakovost. Nekaj več previdnosti siru namenite poleti. Pot iz trgovine do doma naj bo čim krajša, sploh v vročih dneh. Mehki siri se lahko pri višjih temperaturah stopijo, izgubijo aromo, število nezdravih mlečnih bakterij se poveča. Še bolj nevarni so siri s plemenito plesnijo, ti lahko poleg zdrave plesni razvijejo človeku nevarno plesen in tako povzročijo prebavne motnje.
KDAJ JE ZANIČ?
Vedno, ko kupujete sir, preverite, ali je prave oblike. Imeti mora luknjičavo sredico in biti pristnega vonja. Če je lepljiv na otip, ni užiten, prav tako ne plesniv, če plesen ni žlahtna. Če se sir obarva rdeče, kaže na okuženost s škodljivimi bakterijami. Ob nakupu vedno preverite tudi vonj. Ta je sicer odvisen od zorenja, saj se z zorenjem intenzivnost okusa povečuje. Meja, kdaj je sir zelo zrel in kdaj zelo pokvarjen, je sicer zelo tanka, zato se vedno ob nakupu osredotočajte tudi na to, kakšen sir kupujete, se pravi na vrsto sira. Mladi siri so, v nasprotju s staranimi, manj aromatični in bolj mazljivi.
