Dokazano je tudi protivirusno delovanje pri infekcijah sluznic z virusom herpesa.
Melisa (Melissa officinalis) je zelnata trajnica, rastlina zmernega podnebja. Dobro sicer prenaša nižje temperature, vendar le na dobro odcednih tleh. Na severu EU jo zaradi hladnejšega podnebja pridelujejo kot enoletnico. Za pridelavo so primerna globoka, dobro humozna tla. Prijajo ji peščeno-ilovnata tla. Na lahkih in suhih tleh melisi rumenijo listi, na vlažnih in senčnih rastiščih je aromatičnost slabša.
Meliso pridelujmo v nasadu od tri do štiri leta, saj se s staranjem zmanjšuje odpornost proti nizkim temperaturam. Jeseni tla dobro pognojimo z organskimi gnojili, spomladi zemljo dobro, mrvičasto obdelamo. Kot predhodne kulture so ugodne okopavine in stročnice. Meliso sejemo v tople grede marca ali aprila, sejance na končno mesto preko sadik sadimo v avgustu/ septembru ali pa jo sejemo na prosto junija in presajamo na končna mesta maja naslednje leto. Zgodaj spomladi ali zgodaj jeseni pa starejše rastline melise (tri- do štiriletne) lahko delimo in jih na ta način razmnožujemo. Jesensko sajenje sadik melise (pred 15. septembrom, da se sadike dobro ukoreninijo) je bolj priporočljivo zaradi večjih pridelkov v prvem letu. Če meliso sejemo poleti, jo jeseni obrežemo nad srčnimi listi, da se korenina močneje razvije (saditev maja).
Meliso dognojujemo, če zemlje nismo dobro pripravili, ob prvem spomladanskem okopavanju in po prvi žetvi. Po žetvi je priporočljivo nasad zaliti. Ob nevarnosti pozebe moramo rastline zavarovati s kopreno, še posebno pokončne sorte.
Prvo leto je običajno pridelek majhen, od drugega leta naprej pa lahko pričakujemo do tri žetve v sezoni. Prvič žanjemo tik pred cvetenjem (konec junija ali začetek julija), drugič avgusta in tretjič septembra. Meliso žanjemo 10 cm od tal in pri tem pazimo, da rastlin ne tlačimo, saj listi zelo radi potemnijo. Čim prej moramo liste osmukati s stebel, sušenje mora potekati hitro in s postopnim zviševanjem temperature do 42 ºC, da listi ohranijo zeleno barvo, sicer porjavijo. Za seme žanjemo meliso avgusta ali septembra, ko seme dobiva rumenorjavo barvo.
Meliso v gostih nasadih v vlažnem vremenu napadata glivi, ki povzročata rjo in pegavost listov. V času prve žetve se množično pojavljajo listne uši, ki prenašajo različne viruse. Virusne okužbe se kažejo kot črne nekroze listov. Ličinke malih metuljev objedajo mlade liste, stenice sesajo sokove in povzročajo sesalne poškodbe in zvijanje listov. Težavam se deloma lahko izognemo s postavljanjem feromonskih vab v nasadu, saditvijo pravih sosedov (ki odganjajo škodljivce) in pokrivanjem s kopreno.
Priporočamo tudi uporabo naravnih pripravkov, in sicer pripravek iz njivske preslice, če se pojavijo glive, ob pojavu uši pa pripravek iz pelina.
