V njej opisuje peterico otrok, sebe in svoje štiri sestre in brate, kako zvečer čakajo na mater, ki se je odpravila po vasi prosit kruha za večerjo otrokom. Kako se jim čakanje vleče, kako so vedno bolj nestrpni in lačni in kako že začno obsojati mater, da se je nekje zaklepetala in pozabila nanje. Ona pa je le morala obresti vso vas, da je nekje izprosila hlebec kruha.
Vrsta kruha je bila tudi simbol socialnega statusa družine. Beli kruh – simbol bogatih, črni kruh – simbol revnih, ni kruha za večerjo – simbol skrajne revščine. Hrepenenje pestrne po belem kruhu, ki ga je dobivala le njena varovanka, hči bogatih kmetov, o čemer pripoveduje v svoji povesti pisatelj France Bevk, je bilo hrepenenje vseh revnih otrok tistih časov. Naše matere ali babice, morda celo prababice, ki so živele v prvih desetletjih dvajsetega stoletja in izkusile vojne, pomanjkanje in lakoto, so prav zato kruh tako zelo cenile in spoštovale in svoje potomce tega tudi učile.
Belega kruha nismo poznali
Nekateri se še spominjamo let po drugi svetovni vojni, ko se je preskrba šele vzpostavljala in so bila živila še slabe kakovosti. Belega kruha skoraj nismo poznali, samo za kakšen praznik smo ga pekli doma. Kupovali smo lahko samo ene vrste kruh, imenoval se je enotni kruh, ker je bil narejen iz enotne pšenične moke, to je takšne, ki ni bila očiščena otrobov. Danes vemo, da je bil ta kruh zdrav, takrat pa ga nismo imeli radi. Ni dišal, ni bil dobrega okusa in zelo se je drobil. Tudi svež ni bil vedno, a bilo ga je dosti in bil je poceni. Vzgajali so nas tako, da nismo zavrgli niti koščka, vse smo porabili. Naše mame in babice so poznale nešteto načinov, kako uporabiti star kruh in nekaj receptov je za publikacijo prispevala Zdenka Ferengja.
Čeprav je bilo kruha v desetletjih po vojni dosti, ga vendar ni bilo dovolj za vse. S področij, kjer ni bilo mogoče dobiti zaposlitve, so zato mnogi mladi, tako kot že večkrat v naši zgodovini, in spet v zadnjih časih, odhajali iskat delo v tujino. Svojo izkušnjo, ko je šel s trebuhom za kruhom delat v Nemčijo, opisuje Marjan Pavlič iz Strmce pri Novi vasi.
Dišeč domači kruh
V desetletjih, ki so sledila povojnim letom, je bila izbira kruha po trgovinah in pekarnah vse večja. Beli kruh, rženi kruh, koruzni kruh, ovseni kruh, kruh iz ajdove moke, vsega je bilo sčasoma dovolj. Danes lahko izbiramo med več deset vrstami kruha in peciva. Če je včasih veljalo, da beli kruh jedo le premožni, danes večkrat slišimo, da ga jedo tisti, ki si bolj zdravega ne morejo privoščiti, pravi učiteljica Karin Starc, ki skrbi za šolske malice. Prodajalka v pekarni Zdenka Koren pravi, da ljudje najraje kupujejo kruh, ki ga pečejo po svojih receptih iz več vrst moke. Najbolj pa nam diši domači kruh. Za pohodnike, ki jim je gospodinja s kmetije poklonila štruco pravkar pečenega domačega kruha, je bilo to nepozabno doživetje, ki ga je opisal Anton Doma. Kadar Marjetica Stopar vzame hlebce iz peči, ki sta jo z možem zgradila po vzoru štiristo let stare krušne peči, njihov omamni vonj vedno privabi obiskovalce v njeno hišo. Kruh, ki ga speče nekdo od bližnjih, je nekaj posebnega, pravi šestnajstletni dijak Aljoša Orelj. Ješ ga počasi, ker se zavedaš, da je bilo zanj potrebnega veliko truda. Otroci v osnovni šoli za prigrizek najraje izberejo košček kruha.
Čudovita zgodba o kruhu pa se začne na polju, opominja žlahtnitelj pšenice dr. Anton Tajnšek. Pšenica, rž in druga krušna žita so bila pred desetletji ponos vsake kmetije, ki so večinoma temeljile na samopreskrbi. Slovenska polja so vsako leto krasile zelene in zlato rumene preproge zorečega žita. Danes le še peščica kmetov prideluje krušno žito za domačo moko, več kmetov pa ga goji za živinsko krmo. Žita za kruh ne pridelamo dovolj za lastne potrebe in ga moramo uvažati.
Ni kruha za vse
Pred sto leti kruh ni bil nekaj tako vsakdanjega in samoumevnega, kot se zdi danes. Toda, ali si ga danes res lahko vsi privoščimo, ali bolje, si vsi lahko izmišljujemo, katero vrsto kruha bomo kupili in s čim ga bomo namazali ali obložili? Odgovori na ta vprašanja niso spodbudni. V Sloveniji pod pragom revščine živi okoli tristo tisoč (15 odstotkov) prebivalcev, tveganje revščine in socialne izključenosti pa ogroža že štiristo tisoč ljudi ali petino prebivalstva. Okoli osemdeset tisoč ljudi prejema različne oblike denarne socialne pomoči. To so podatki iz raziskave za leto 2014, ki jih v publikaciji navaja dr. Darja Zaviršek, redna profesorica Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Aktivistka Zveze prijateljev mladine Slovenije Anita Ogulin doživlja žalostne zgodbe stotin ljudi, ki prihajajo po kruh in vrečke hrane, ker je nimajo dovolj za svoje družine. Žalostno je, da so tudi pri nas, v razvitem svetu, otroci lačni, opozarja.
Kaj pa drugje po svetu? Tam, kjer divjajo vojne, so razmere nepopisne. Le humanitarne organizacije skušajo blažiti silno pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin tamkajšnjih prebivalcev. Novinar in publicist Boštjan Videmšek opisuje, kako turška humanitarna organizacija preskrbuje Sirce na meji s Turčijo s kruhom. Množice ljudi z nemirnih območij strah in pomanjkanje poženeta v beg in Evropa se sooča z begunsko krizo. Konec leta 2015 je po balkanski poti skozi Slovenijo prešlo več sto tisoč beguncev/migrantov. Špela Kenda, strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije je bila takrat koordinatorka prostovoljcev v začasnem nastavitvenem centru v Dobovi. Med tisto množico premraženih in lačnih ljudi je bilo kot na drugem planetu, pravi. Oskrbeli so tisoče ljudi, ki so se podali na dolgo in negotovo pot v iskanju miru in kruha.
V sodobnem času smo prvič v zgodovini človeštva priča pojavu, da je hrane preveč. Da jo ljudje celo mečejo stran. Za milijone ljudi na našem planetu pa vsakdanji kruh ostaja nedosegljivo dobro, o katerem lahko samo sanjajo.
Marjetica Stopar iz Ustij pri Ajdovščini takole peče kruh v doma narejeni krušni peči:
»Običajno naredim osem hlebcev kruha, za kar porabim 7 kg moke, 25 dag svežega kvasa, 25 dag soli, pol litra olja, žlico sladkorja, 2 l toplega mleka in približno 2 l tople vode. Za boljši kruh dodam še 5 jajc in malo kislega mleka ali jogurta. Preden oblikujem hlebce včasih primešam še dodatke za okus, kot so ocvrta čebula, razna semena, ocvirki, čemaž in podobno.
Testo zamesim v lesenem škafu. Najprej vanj presejem moko, na vrhu naredim vdolbinico in vanjo zlijem malo mleka s kvasom in sladkorjem, pokrijem z malo moke in pustim, da vzhaja. Potem dodam še druge sestavine in zamesim testo. To najprej vzhaja dvajset minut, potem ga še enkrat pregnetem in oblikujem hlebce. Postavim jih v košare, kjer vzhajajo še pol ure.
Preden začnem pripravljati testo, zakurim peč z naročjem drobno nacepljenih bukovih drv. Po približno eni uri, ko so tudi hlebci pripravljeni, iz peči pograbim vso žerjavico ter dno obrišem z mokro krpo. Temperaturo preizkusim s koruznim zdrobom, ki ga stresem v peč, in če se ne prežge, ko preštejem do deset, je ravno prav topla. Na lesen lopar zvrnem hlebec, ga vsaj trikrat globoko zarežem in položim v peč. Najprej zaprem samo zunanja vrata peči, da kruh še deset minut vzhaja, nato zaprem še notranja vrata in kruh se peče. Po štiridesetih minutah preverim, kako je. Če so hlebci na vrhu že preveč rjavi, jih pokrijem s papirjem za peko. Po nadaljnjih petindvajsetih minutah vzamem kruh iz peči. Če votlo zabobni, ko potrkam po hlebcu, vem, da je pečen in prava poslastica.«
