Pričakal jih je pred fotografi in verjetno bi to bil še en dolgočasen zlet visokih politikov, če ne bi bil gostitelj povsem pijan. Goste je klofutal, norčavo primerjal kravate, koga tudi ozmerjal, skratka, imel je svojo zabavo.
V primeru, da bi šlo za kako vaško pijanduro, bi se dogodek končal na iztreznitvi, kar ne velja za bogate in močne. Vsi so se v zadregi le nasmihali. Ista oseba je v zadnjem tednu prikolovratila v Slovenijo, še vedno na ugledni poziciji, ki prinaša debele dnevnice in občasne izlete po svetu.
Zadnje mesece se izogibam branju novic, človek ima bolj pomembne opravke od neumnosti naše vlade ali narcisističnih izpadov svetovnih voditeljev. Tako sem pozno videl impresivno fotogalerijo globoke ljubezni med zgoraj omenjenim pijancem in našim predsednikom vlade. Poljubi so deževali, grabljenje za različne dele telesa tudi, in vse pod krinko čveka o novih evropskih usmeritvah. Tujec s težavami z alkoholom ne zna početi drugega kot bebljati v mikrofone in potovati. Žalostno je, da smo ob tem celo počaščeni. Vse skupaj spominja na legendarnega Alana Forda. Sir Oliver prevzetno zakoraka v elitno restavracijo, seveda brez centa v žepu, in vzvišeno zahteva najboljši obrok, ker je seveda plemiškega rodu. Nihče ne opazi strganih manšet, luknjastega klobuka in pokrpanih hlač. Da bi bila mera polna, smo od vseh težav tega stvarstva Slovenci preko svojega vodstva želeli klepetati le o tisti, ki nas trenutno najbolj žre – o statusu alkoholne pijače.
Pozivam vas, da se na lastne oči prepričate o zgodbah beguncev pri nas, da z njimi preživite nekaj časa, se družite …
Trdno verjamem, da koga problematika terana hudo žuli, prav tako kot nas motijo urejenost kolesarskih stez, višina pločnikov, status lipicancev, število vetrnih elektrarn in še in še povsem ustreznih človeških problemov, vendar se ne morem znebiti vtisa, da izgubljamo občutek za pomembno. Ne vem, ali je tematika, ki jo bom izpostavil, najbolj pomembna, vsekakor pa precej bolj od neokusnega cmokanja dveh politikov. Slovenija uvaja posebni Urad za begunce, ki naj bi medresorsko urejal to področje in ponujal nekaj novih delovnih mest, mi pa smo že pozabili na spremembe Zakona o tujcih. Zdaj ko ljudje na begu niso več na naslovnicah, sploh kdaj pomislite, kako resnično živijo pri nas? En stavek. Živijo človeka nevredno življenje v srcu Evrope, ne glede na to, kaj tuli kak populist.
Berem povsem nore obrazložitve slovenskih odločevalcev ob zavrnitvah prošenj za azil, spoznavam ljudi, ki smo jim vzeli še zadnji košček dostojanstva. Čakajte! Pozabite na leporečenje z govornic, pozivam vas, da se na lastne oči prepričate o zgodbah beguncev pri nas, da z njimi preživite nekaj časa, se družite … Lahko je biti pameten na razdaljo, težje neobčutljiv od blizu. Poznate kakšno družino iz Sirije, Afganistana, Irana? Veste, živijo med nami tako kot vi in jaz, spoznavajo pa vso birokratsko krutost našega aparata, ki je ena tako za Slovence kot za tujce. Ne vidite podobnosti? Samo pogledati je treba. Ne pa gledati dveh objemajočih se gospodov srednjih let, ki živita nadstandardno življenje. Med nami pod pragom živijo mnogi, ne glede na narodnost. Ta kolumna je napisana v spomin na čudovito večerjo izpod rok dveh revežev brez domovine in brez bivališča, vendar velikega srca.
