Kar pozabite na stične interesne točke, ki bi vas povezovale z morebitnim partnerjem (sprehodi ob obali, Rahmaninov klavirski koncert, sadni sladoled); pozabite na velike življenjske odločitve (otroci da ali ne, živeti v mestu ali na podeželju), pozabite na konjičke in prostočasne dejavnosti! Dovolj je tole: sem v tvoji bližini, tukaj je fotografija, sem ti všeč? Če ne, podrsaj na levo, če ja, na desno.
Če dva človeka ob pogledu na fotografijo drugega oba podrsata na desno, jima aplikacija to sporoči. Potem se lahko zapeljeta v bližnji gozdiček in se v parkiranem avtu dasta dol, lahko se poročita in imata pet otrok ali pa počneta kar koli, za kar se pač odločita. Prav ta preprostost prepriča približno 50 milijonov ljudi na mesec, poskrbi za milijardo obiskov na dan in za 12 milijonov zmenkov na dan (in nekateri nedvomno pripeljejo do mečkanja v parkiranem avtu v kritju dreves). Ta recept za uspeh je osnova novega družbenega projekta, ki skuša narediti za umetnost to, kar je Tinder dosegel za zmenkarije.
Priložnost za amaterje in mlade
Vsak mesec je na tej podlagi podeljena nagrada za posamične zvrsti (slikarstvo, kiparstvo, fotografija, oblikovanje itd.).
ArtOpen je svež projekt, ki ga je podprlo tudi slovensko ministrstvo za kulturo. Ta spletna stran vsakemu umetniku omogoča oblikovanje svojega profila in objavo umetniških del, in to povsem brezplačno. Uporabniki strani lahko brskajo med umetninami in se odločajo, ali so jim všeč ali ne. Njihovo vrednotenje temelji zgolj na podobi umetnine in naslovu, je pa vsaka posamezna ocena zabeležena in dodana drugim ocenam tega dela v tekočem mesecu. Vsak mesec je na tej podlagi podeljena nagrada za posamične zvrsti (slikarstvo, kiparstvo, fotografija, oblikovanje itd.). Obstajajo samo všečki, minusov ni. Obiskovalcem se ponuja možnost, da odkrijejo nove umetnine oziroma umetnika, kajti priložnost je ponujena tudi in predvsem amaterjem, mladim umetnikom in študentom umetnostnih akademij – torej tistim, za katere še nismo slišali, bodo pa morda nekoč postali veliko ime.
Gre torej za sistem odprtega tipa, ki daje brezplačno priložnost vsem in je kot tak mišljen kot nekakšen demokratični spodbujevalec pomoči umetnikom, prav tako pa spodbuja k sodelovanju najširšo množico ljubiteljev umetnosti, kar skupaj sestavlja dovolj močan razlog, da projekt podpira kulturno ministrstvo.
Med običajnimi uporabniki imajo tisti, ki najpogosteje ocenjujejo dela, pomembnejšo vlogo in so nekakšen »odločilni dejavnik«, podobno kot denimo posebej navdušeni stalni ocenjevalci na Amazonu, ter tako tudi sami postanejo prepoznavni. Poleg njih pa kot ocenjevalci povsem prostovoljno sodelujejo še strokovnjaki – umetniki, umetnostni zgodovinarji, galeristi, kritiki ipd., ki lahko prispevajo strokovne utemeljitve k ocenam posameznih del in tako pomagajo izbrati delo meseca in izmed njih na začetku vsakega leta tudi umetnino leta (tudi podpisani sem med strokovnimi ocenjevalci, moje sodelovanje pa je povsem volontersko). Gre torej za sistem odprtega tipa, ki daje brezplačno priložnost vsem in je kot tak mišljen kot nekakšen demokratični spodbujevalec pomoči umetnikom, prav tako pa spodbuja k sodelovanju najširšo množico ljubiteljev umetnosti, kar skupaj sestavlja dovolj močan razlog, da projekt podpira kulturno ministrstvo.
Polna cena umetniku
Dodatna prednost projekta ArtOpen je v tem, da lahko umetniki svoje delo na tej spletni strani tudi prodajo, če želijo. Sodelujoči avtorji sami določijo vrednost svoje umetnine in ob morebitni prodaji tudi dobijo celoten zahtevani znesek (denimo 1000 evrov). K temu znesku pa doda spletna stran zase 20 odstotkov, tako da je končna cena za kupca 1200 evrov. Tako bo ArtOpen delno pokrival svoje stroške. Vsekakor je v primerjavi s poslovanjem z galeristi to dobra kupčija za umetnike. Izkušnje kažejo, da umetniki zelo težko prodrejo v galerije, kajti te običajno gojijo zelo selektivno politiko izbiranja umetnikov, ki jih predstavljajo. Ko pa umetnika izberejo, je običajna praksa, da galeristu pripada 50 odstotkov vrednosti prodanega dela. To žal pomeni, da umetniku ne ostane prav veliko plačila za njegovo zahtevno delo.
Nadaljnje analiziranje odločitve pa lahko v presojo vnese določeno mero zameglitve ali v skrajnih primerih celo privede do tega, da na koncu sprejmemo tisto, česar v resnici ne maramo.
Če bo ArtOpen uspel, lahko postane galerija, odprta za vse. Ocena del bo temeljila na demokratičnem glasovanju, ki bo izluščilo tista umetniška dela, ki pritegnejo največ pozornosti strokovnjakov, ljubiteljev umetnosti in širše javnosti. Umetniki pa lahko pričakujejo sto odstotkov vrednosti, ki jo zahtevajo.
Ljubezen na prvi mežik. Ta model ni le dobro premišljen in prijazen do umetnikov, marveč ima tudi svoje teoretično ozadje. Najprej je tu učinek mežika (blink efekt). Beseda blink je izposojena iz naslova prodajne uspešnice Malcolma Gladwella Blink, v kateri avtor razvija teorijo, temelječo na znanstvenih dejstvih, ki nakazuje, da je naš prvi vtis običajno tudi najpravilnejši. Nadaljnje analiziranje odločitve pa lahko v presojo vnese določeno mero zameglitve ali v skrajnih primerih celo privede do tega, da na koncu sprejmemo tisto, česar v resnici ne maramo. Odločitve in ocene, sprejete v trenutku, ko vidimo človeka ali umetnino in se zgodi tisti prvi »klik«, se pogosto izkažejo za najbolj pravilne. V galerijah pa je kupec podvržen galeristovi prodajni strategiji, ki ga lahko zmede z naštevanjem raznih –izmov, umetnostnozgodovinskih fraz ter z zgodbo o umetnini, zaradi česar se nazadnje odloči za nakup, četudi mu v resnici delo niti ni preveč všeč.
Nakup na spletu takšne zunanje vplive izključuje. Obstajate le vi in podoba umetnine ter na koncu odločitev, ali jo kupite ali ne. Če v prostoru zagledate osebo, ki v vas zbudi rahlo romantičen občutek, vam nikakor ni treba vedeti, ali ta človek mara Rahmaninov klavirski koncert in ali želi dva ali sedem otrok. In prav tako bi moralo biti pri nakupu umetnine. Nakup na spletu kupcu omogoča, da se ob nakupu umetnine umetniku približa tako blizu, kolikor je to najbolj mogoče, ne da bi kupoval osebno od njega. ArtOpen ob nakupu dela s kombiniranjem družbenih omrežij vzpostavlja stik z umetnikom, izločena pa je posredniška vloga galeristov in trgovcev, ki se včasih zdijo kot vmesnik, nadležen tako kupcu kot avtorju. Hkrati pa ArtOpen kupcu prenaša mnenja večjega števila strokovnjakov o kakovosti posameznega umetniškega dela.
ArtOpen je oblikovan tako, da se izogiba umetnikovi razlagi oziroma interpretaciji umetnine; ponuja le umetnino, njen naslov in ime umetnika (za katerega dotlej najverjetneje še nismo slišali). In to je vse. Kajti umetnikove lastne razlage so pogosto neiskrene, pretirane (in vsaj od leta 1967, ko je Roland Barthes v eseju Avtorjeva smrt sugeriral, da ni avtorjeva naloga razlagati lastno delo, tudi nimajo več prav velike veljave). Mnenje si mora ustvariti gledalec sam.
Postanite ocenjevalec!
In če verjamete (kot verjamem tudi sam), da velike umetnine izžarevajo nekaj mističnega, kar teoretik Walter Benjamin imenuje avra, ki obkroža mojstrovino, je tudi to seveda nemogoče začutiti ob ogledu reprodukcije.
In v čem je pomanjkljivost takšne aplikacije? Seveda možnost ogleda originalnega dela preprosto ni enaka ogledu reprodukcije v obliki digitalne fotografije. Najbolj je moteče to, da barvni odtenki ne ustrezajo izvirniku. Poleg tega sta na ekranu v enaki velikosti predstavljeni tako tri metre kot tudi pol metra veliki sliki, zato se na pogled zdita enakih dimenzij. Reprodukcija ima še to pomanjkljivost, da podaja zelo malo vtisa o teksturi (denimo Van Goghov nanos barv na platno je včasih tako valovit, da meče senco, kar fotografija preprosto zgladi in zabriše). In če verjamete (kot verjamem tudi sam), da velike umetnine izžarevajo nekaj mističnega, kar teoretik Walter Benjamin imenuje avra, ki obkroža mojstrovino, je tudi to seveda nemogoče začutiti ob ogledu reprodukcije. A bodimo odkriti, ljubitelji in kupci umetnin dandanes redko vidijo umetnine v živo. Poleg nekaj sto visoko profiliranih zbirateljev, ki osebno potujejo na velike svetovne umetnostne sejme (Basel, Miami, Maastricht, Frieze), je veliko »običajnih« kupcev že zdaj navajenih kupovati umetnine, ki jih opazijo v svojem okolju ali na spletu: na eBayu, Artspaceu itd. Pogosto je kupčeva odločitev sprejeta na osnovi reproducirane verzije dela, objavljene v digitalnih ali natisnjenih katalogih. V tem smislu ni ArtOpen nič posebnega, je pa preprostejši in demokratičnejši.
Projekt ArtOpen v tem trenutku obstaja v (šarmantni) različici beta verzije (www.artopen.net). Bolj izdelana in morda tudi bolj Tinderjevemu stilu podobna različica aplikacije za pametne telefone bo izšla, če se bo projekt prijel. Imate nekaj prostih minut, medtem ko čakate na avtobus? Ali ni bolj zanimivo oceniti nekaj umetnin in s tem umetnikom po svetu olajšati življenje kot ta čas preživeti ob igranju igrice na telefonu ali sedemnajstič preveriti svoj Facebookov profil? Sliši se kot poln zadetek za vse, tako za umetnike kot za ljubitelje umetnosti in kupce.
