Ste že videli zajca z očali? Ne, ker oni jedo korenje. Urbani mit, vendar drži, da korenje vsebuje snovi, ki so koristne za vid.
Da je korenje oranžno, so krivi nizozemski gojitelji, ki so do barve prišli s križanjem. Morda jim je bila všeč, ker je kajpada tudi njihova nacionalna barva. Pred tem je bilo korenje večinoma vijoličasto, razen mutiranih rastlin, katerih koreni so bili rumeni oziroma beli. S križanjem teh in divjih rastlin pa so postopoma vzgojili oranžnega. Vendar ni šlo toliko za barvo kot za okus. Sladek in osvežilen, kot ga imajo današnje sorte.
Kot ve vsak mladenič, korenje je dobro za vid!
Ime korenje izvira iz grške besede »karoton«. Snov betakaroten, po kateri je korenje znano, pa je dobila ime po njej. Korenje različnih barv se med seboj razlikuje po različni vsebnosti antioksidantov, vendar so sorte bogate z njimi. Rdeče in vijoličaste sorte korenja imajo največ antocianinov, oranžne vsebujejo največ alfa in beta karotena, iz katerega se v telesu sintetizira vitamin A, pri rumenih sortah pa je več kot polovica karotenoidov v obliki luteina. Korenje naj bi sicer »udomačili« v centralni Aziji, pred petimi tisočletji pa so ga gojili zaradi aromatičnih listov in semen, ne zaradi gomolja. Najstarejša omemba tega sega v prvo stoletje.
