Človeški misleci, pa najsi to bodi mitološki Dedal ali renesančni Leonardo da Vinci, so skrivnosti letenja iskali v pticah.
George Cayley, pionir letalskih strojev, težjih od zraka, je preučeval ptice med jadranjem, da je izdelal prvo jadralno letalo. Prav tako sta ptice med letom preučevala brata Wright.
Znanstveniki so osupnili, ko so dojeli, da med 11 in 12 gramov težka samička leti s hitrostjo prek 160 kilometrov na uro.
Glede na raziskavo, ki so jo naredili na nemškem inštitutu za ornitologijo Max Planck, pa bi bilo morda bolje, če bi pionirji letalstva preučevali letenje edinega letečega sesalca, netopirja. Leta 2009 so namreč preučevali te živali med zimovanjem v neki jami v Teksasu in ugotovili, da med letom lahko dosežejo hitrost, merjeno glede na tla, več kot 160 kilometrov na uro. Sokol, ki velja za najhitrejšega ptiča, sicer doseže še večje hitrosti, vendar le med »pikiranjem« proti tlom, ne pa med vodoravnim letom. To je svojevrstno presenečenje glede na ne ravno najbolj aerodinamično telo netopirja in relativno majhna krila.
Zanimiv je tudi način, kako so prišli do te ugotovitve. Z mrežami so najprej ujeli nekaj živali, jih opremili z oddajniki radijskih signalov in izpustili na svetlobo. Druga skupina je potem z letalom letela v bližini jame, lovila radijske signale ter na ta način sledila letu izbrane živali in izmerila njeno hitrost, kar se je izkazalo za dokaj težko nalogo.
