Ela Peroci je osnovne šole obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem, gimnazijo in meščansko šolo pa v Celju in Kočevju.
Največji vpliv na njeno pisanje je imelo materinstvo.
Študij je zaključila na državnem učiteljišču v Ljubljani leta 1942, sredi druge svetovne vojne. Na osnovnih šolah je začela poučevati leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (Otrok in družina). Diplomirala je na filozofski fakulteti, na oddelku pedagogike, leta 1954. Zaposlila se je na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na radiu Slovenija in bila je urednica oddaje Radijska šola od leta 1962 do upokojitve leta 1978.
Po upokojitvi se je posvetila pisanju, napisala je številne kratke sodobne pravljice za mlade naslovnike. Njena prva kratka objavljena pravljica je Moj dežnik je lahko balon, ki so ji kmalu sledile še druge: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš, ti loviš!, Za lahko noč … Ela Peroci je snov za svoj literarni opus črpala iz lastnih zapiskov, ki jih je pisala v obdobju študentskih let. Glavni junaki njenih zgodb so hčerki Jelka, ki nastopa tudi v pravljici Hišica iz kock, in Anka ter sosedovi otroci. V novejših zgodbah so junaki tudi njeni vnuki.
