Ko je Kolumb priplul do Amerike, so bili tam ljudje. Veliko domorodcev, ki bi nekaj prišlekov lahko kljub primitivnem orožju porinilo nazaj v morje.
Zgodilo se je ravno obratno. Ocenjujejo, da je bilo od 80 do 90 odstotkov populacije zdesetkane zaradi bolezni, ki so jih tja zanesli Evropejci. Kako pa to, da ti niso umirali zaradi bolezni, ki izvirajo od tam?
Evropejci so bili veliko časa v stiku z domačimi živalmi, ki so izvor nekaterih bolezni. V nasprotju z njimi so Indijanci poznali le malo »ljubljenčkov«.
Vodilna teza temelji na tem, da so se Evropejci tisočletja gibali po Aziji in Afriki, stopali v stik z drugimi kulturami ter prebolevali različna obolenja. To je utrdilo imunski sistem povprečnega tuživečega in ga naredilo odpornejšega. Onstran ocena so bile razmere drugačne. Civilizacije in plemena so se občasno sicer zapletali v spopade in se med seboj mešali, a so večino časa živeli izolirano drugi od drugih. Še huje pa je bilo, da so bili vsi potomci relativno majhne homogene skupine prednikov, ki so na ameriška tla prišli iz Azije, z omejenim genetskim bazenom. Imunski sistem domorodcev v primerjavi z »našim« zato dejansko ni obstajal. Ko so osvajalci tja zanesli klice bolezni, kot so norice, ošpice, gripa, škrlatinka, če jih omenimo le nekaj, se belim krvničkam v telesih Indijancev ni niti sanjalo, kako se jim zoperstaviti. Posledice pa so bile zanje katastrofalne. A eno bolezen so nam vseeno podtaknili. Sifilis, katerega prvi primer so zabeležili v Italiji leta 1494. Po odkritju Amerike torej!
