Bil je bosanski književnik in diplomat, nagrado pa je prejel za roman Most na Drini (Na Drini ćuprija), ki ga je spisal leta 1945, kakor tudi za svoje dotedanje delo na zgodovini enega naroda. Po razpadu Jugoslavije ga v Srbiji obravnavajo kot izključno srbskega književnika, medtem ko ga Hrvati kajpada smatrajo kot delno svojega. Strokovnjaki svetovne književnosti pa so si dokaj enotni, da je njegovo najvažnejše delo vezano na srbske kulturne prostore. Bil je tudi član Srbske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Zgodba romana obsega štiri stoletja in opisuje odnose med muslimanskimi Bošnjaki in srbskimi pravoslavci v kraju Višegrad na vzhodu današnje Bosne in Hercegovine. V takratni Bosni okoli leta 1516 so uvedli krvni davek. Po številnih vaseh so ugrabljali krščanske dečke, jih nasilno odpeljali v Turčijo in jih tam prevzgojili v janičarje. Med temi je bil tudi deček iz vasi Sokolovići blizu reke Drine, ki se je kasneje povzpel celo do mesta turškega generala in velikega vezirja turškega cesarstva, Mehmed paša Sokolović. V slabem spominu mu je ostal dan, ko so janičarji z njim prebredli divjo reko Drino, zato se je na stara leta na lastne stroške odločil zgraditi veliki kamnitni most, da bi se poklonil svojemu rojstnemu kraju. Gradnja mostu pa je za vse okoliške prebivalce pomenila tlako.
Ljudje so pri tem trpeli fizično in psihično, tako zaradi zahtevne in zapletene gradnje mostu kot zaradi krutega in nasilnega nadzornika gradnje. Temu se je uprl kmet Radislav, ki je čez noč rušil, kar je bilo čez dan zgrajeno. Ko so odkrili njegove zločine, so ga živega nabili na kol na mostu, kjer je izkrvavel do smrti. Tako je most zaradi svoje težavne gradnje in legend, ki so nastajale, sam prešel v legendo.
