Športniki so vedno skušali prilagoditi, občasno pa tudi kršiti pravila, da bi imeli prednost pred tekmeci. Čeprav je Mednarodni olimpijski komite že leta 1968 začel v telesih športnikov iskati prepovedane snovi, za katere so vedeli, da pripomorejo k doseganju boljših rezultatov, se je resen pregon dopinga začel šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Se je pa na igrah leta 1968 vedelo, da dobršen del udeležencev jemlje droge za izboljšanje telesne zmogljivosti. A ujeli so le enega. Hans-Gunnarja Liljenwalla so izključili iz švedske reprezentance, ker je menda popil dve pivi.
Sicer pa uporaba preparatov ni nekaj novega. Galski čudežni napoj je sicer domišljijsko sredstvo risank in filmov o Asteriksu in Obeliksu, a je znano, da so antični »olimpioniki« pili napoje iz običajno eksotičnih zelišč in uživali celo zmleta živalska moda. Ni pomembno, ali so res pomagali, važno je, da so mislili tako. Sicer pa tedaj niso poznali prepovedi uporabe poživil ali katerih drugih snovi, le prepoved uporabe magije ali urokov, ki bi tako ali drugače zmedli tekmece. Z drugimi besedami: antični športniki so lahko použili, kar so hoteli, niso pa smeli na kakršenkoli način škodovati drugim. In ko smo uvedli igre nove dobe, športniki niso bili nič manj dovzetni za hitro izboljšanje svojih rezultatov.
