Novice Svet24

Možgani umrlih (v raziskavi so jih pregledali 37) so vsebovali obloge iz drobnih delcev iz onesnaženega zraka. Večina jih je živela v glavnem mestu Mehike, ki slovi po onesnaženosti z izpušnimi plini vozil in z dimom uporabe fosilnih goriv, največ premoga, iz katerega pridobivajo električno energijo. Mehiške oblasti so, potem ko je pred leti OZN Mexico City razglasil za najbolj onesnaženo mesto na svetu (podobno kot pred leti Peking), sprejele nekaj ukrepov, da bi onesnaženost zmanjšali. Toda lani so zakone spet nekoliko sprostili in onesnaženost se je znova povečala.

Kemijska struktura zemlje se spreminja

Največji onesnaževalec zraka je človek. Zelo veliko strupov nastaja z izpušnimi plini vozil, drugi onesnaževalec so elektrarne na trda goriva, sledijo sežigalnice odpadkov in seveda domača kurišča na trda goriva. Vse to velja tudi za naše kraje, kjer se sicer v urbanih naseljih število domačih kurišč zmanjšuje. Poleg tega, da strupi iz zraka škodijo človekovemu zdravju, pa imajo tudi druge neposredne in posredne škodljive vplive na vsa živa bitja. Zaradi kemične reakcije v zraku nastajajo kisle snovi, ki povzročajo škodo tako rastlinju, živalim kot okolju in tudi stavbam (tako imenovani kisli dež). Mimogrede, kisli dež naj bi bil glavni vzrok za uničevanje paradižnika, na primer. Letos nam je vse do druge polovice avgusta sicer prizanesel. Pridelovalci so opazili, da je pozneje ves paradižnik, ki ni bil pod streho, kar na lepem zbolel, listi so čez noč oveneli, plodovi pa so postali bolni in so hitro odpadli. Nekoč se to pač ni dogajalo. 

profimedia

Kisli dež spreminja kemijsko strukturo zemlje, ki postaja prazna, ne vsebuje več pomembnih hranil. Uničuje tudi male živali in nujno potrebne mikroorganizme v zemlji. Poleg tega takšen dež pada v jezera in reke, prodira v podtalnico in škodljivo vpliva na pitno vodo. Škoduje seveda tudi vsem bitjem v vodi. Razmere za življenje se tako nenehno slabšajo.

Med onesnaževalce spada tudi površinski ozon, ki nastaja zaradi kemične reakcije med različnimi onesnaževalci. Strupeni ozon je plin, ki škoduje človekovemu zdravju, poškoduje rastlinje in cele živalske vrste. Onesnaževalci zraka so lahko tudi majhni delci različnih snovi, ki prav tako uničujejo zdravje. Raven prizadetosti je odvisna od trajanja izpostavljenosti, od vrste strupov in od njihove koncentracije. Kratkotrajni učinki so razdražena očesna sluznica, pordele oči, razdražena sluznica nosu in grla, okužbe zgornjih dihal (na primer bronhitis in pljučnica), glavoboli, slabost, tako imenovana megla v glavi, alergijske reakcije in tudi poslabšanje bolezni, ki jo sicer človek že ima (astma, emfizem). Dolgotrajnejši učinki pa so kronične bolezni dihal, pljučni rak, bolezni srca, poškodbe možganov, živcev, jeter in ledvic. Posebej pa je izpostavljenost onesnaženemu zraku škodljiva za otroke in za starejše ljudi.

Kaj lahko storimo sami?

profimedia

Večino onesnaženja torej povzročajo tehnologije, ki naj bi nam olajšale življenje. Saj ga lajšajo, vendar pa se premalo zavedamo, kakšne so posledice! Ljudi z Alzheimerjevo boleznijo je vse več, isto velja za multiplo sklerozo (pri kateri se prav tako nabirajo obloge v možganih). Verjetno je tudi precej drugih hudih kroničnih bolezni povezano z onesnaževanjem tako zraka kot tudi vode in še česa. Ukrepe za zmanjševanje onesnaženosti naj bi sprejele vlade držav. Sem spada spodbujanje uporabe zelene energije, od vetrnic do sončne energije; podjetja naj bi spodbujali k varčni porabi energije. Sami se veliko premalo zavedamo, koliko škode povzročamo z nenehnim prevažanjem z avti. Koristilo bi, če bi se čim več ljudi odločilo za prevoz v službo z javnimi prevoznimi sredstvi. Samo en poln mestni avtobus lahko pomeni približno 40 avtov manj na ulicah. Kot smo se navadili na ločevanje odpadkov in recikliranje, se bomo morali počasi tudi na to, če bomo hoteli ohraniti zdravo okolje. Vendar se ukrepanje začne še prej, pri »malenkostih«, kot so denimo (ne)uporaba plastičnih vrečk in plastenk. Steklenice so resda težje, vendar za vas in okolje bolj zdrave.

Onesnaženost tudi doma!

Onesnažen zrak pa ni samo zunaj, ampak tudi v naših prostorih, v domovih, šolah, vrtcih, domovih ostarelih, raznih javnih zgradbah in seveda v poslovnih prostorih. Onesnažuje jih marsikaj, od tobačnega dima do tako imenovanih osvežilcev zraka. V tem zraku so ujeti pelodi, pršice, ostanki pesticidov, razne plesni, tudi radon in azbest ter ogljikov monoksid. Vse to vdihujemo. Približno tri milijarde ljudi na svetu kuha na odprtih ognjiščih. Kuri svoje odprte kamine za ogrevanje, kar je videti zelo romantično, a je lahko zdravju zelo škodljivo, če kamin ni izdelan, kakor je treba. Ponekod kurijo les, drugod pa tudi živalske iztrebke in ostanke poljščin. Približno dva milijona ljudi na leto umre predčasno zaradi bolezni, ki so posledica onesnaženega zraka (predvsem z uporabo fosilnih goriv) v prostorih. Polovica smrti otrok, mlajših od pet let zaradi pljučnice, je posledica krožečih delcev v zraku, in sicer v notranjosti stavb. Več kot milijon ljudi na leto umre zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni, ki se razvije zaradi izpostavljenosti onesnaženemu zraku, prav tako v prostorih.

profimedia

Sindrom bolnih stavb

Človek na dan vdihne približno 20.000 litrov zraka. Če je v tem zraku večja koncentracija onesnaževalcev, vdihne toliko več strupov in bolezenski proces se začne. Svet pozna tako imenovani sindrom bolnih stavb, kar pomeni bolezensko stanje ljudi zaradi prebivanja v onesnaženih stavbah, v katerih je vgrajen človekovemu zdravju nevarni material. Sem spadajo številne vrste barv, a tudi azbest in podobno. Insekticidi, s katerimi pridno pršimo prostore, da bi uničili mrčes, ne škodujejo samo žuželkam, ampak tudi ljudem.

Znana je tragična zgodba o tako imenovanem velikem londonskem smogu. Zgodilo se je davnega leta 1952, ko se je zaradi vremenskih razmer nad London zgrnila strupena megla. Umrlo je več kot štiri tisoč ljudi. Veliko več nevarnih onesnaževalcev je v zraku kot pa v vodah, podtalnih vodah in tleh skupaj. Vsak človek lahko pripomore k čistejšemu zraku tudi tako, da čim bolj varčuje z energijo. Manjša poraba elektrike pomeni manjšo proizvodnjo s fosilnimi gorivi, posledično pa čistejši zrak.