Novice Svet24

Jame so že skoraj tri desetletja njegova velika ljubezen, druga pa so psi. Kadar ni reševalec in jamar, Walter vodi pasji hotel Kanina in pasjo šolo, njegova žena Meta pa poleg službe vodi še pasji salon, v katerem skrbi za lepoto kužkov. Da je v njunem domu pri Svetem Duhu vedno živahno, poskrbijo kužki pasme airdale terier, za katere Walter pravi, da so izjemni.

Že od nekdaj je poseben človek, o čemer priča tudi njegovo ime. »Walter sem postal na željo svoje mame, ki je bila z Jezerskega, in če bi me poimenovali Valter, bi se to po nemško bralo Falter. Tega pa ni želela. Vendar kar nekaj ljudi ni imelo prave širine, pa so mislili, da si nekaj izmišljam. Denimo profesor obramboslovja v srednji šoli, ki mi je zaradi imena gladko dal cvek. Ko sem mu prinesel rojstni list, se mi je opravičil in izbrisal negativno oceno,« pravi Walter, ki je v poznih najstniških letih odkril ljubezen do jam. Kolegi so mu omenili, da se odpravljajo v jamo na Žirovskem, pa je bil hitro poleg. Dali so mu obleko, luč in karbidovko, da je lahko stopil v ta čarobni svet.

Iztok Dimc

Bogato podzemlje

»V hipu sem postal zasvojen z raziskovanjem in odkrivanjem podzemnega sveta. Osupljivo je zavedanje, da boš stopil nekam, kjer še nihče ni bil ali morda nihče več ne bo. Jamarji smo kot raziskovalci vrhov in podvodnih globin. V jami je mir,« opisuje svojo navdušenost. Z vsako naslednjo jamo si je želel več raziskovati, iskati nove jame in jih dokumentirati. »Vedno obstaja kakšna nova jama, ki jo je treba pomeriti, izrisati in poročilo oddati na Kataster v Ljubljani ali v Postojni na Zavod za raziskovanje Krasa. V Sloveniji je 11.700 registriranih jam; ocenjujejo, da je neodkritih še od 70.000 do 100.000 jam po Krasu, pa tudi visokogorje je izredno bogato z njimi.«

Varno in previdno

Zato ni čudno, da ta čudoviti svet tako mika ljudi. »Čim bolj hodiš po jamah, tem bolj se zavedaš, da se lahko zgodijo tudi nesreče. Začneš razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi se poškodovali. Zato sem najprej šel na tečaj za jamarskega pripravnika. Tako počasi rasteš; hodiš po jamah, se izobražuješ ter nabiraš jamarsko in reševalno kilometrino. Največ ti dajo dolge, globoke in tehnično zahtevne jame. Ko sem opravil vse predpisano izobraževanje, sem prevzel vodenje jamarskih tečajev v domačem društvu,« se spominja.

Jame in raziskovanje neznanega so ga povsem zasvojile. Walter je tudi prava enciklopedija tega področja: Kras ima malo toplejše jame, v sredogorju je v jamah od šest do osem stopinj Celzija, v visokogorju pa se živo srebro spusti še niže. »Pogosto se lahko v visokogorju na 100 ali 150 metrih globine obdrži sneg, tam se temperatura giblje okoli ničle. Pozimi je fletno iti noter, ker je v jami toplo, poleti pa, ker je bolj mrzlo kot na površju,« razlaga sogovornik in dodaja, da ima Slovenija lepo urejeno zakonodajo o gibanju po jamah. Če hočeš samostojno raziskovati slovensko podzemlje, je treba biti usposobljen za to in imeti potrdilo. Vendar to ne pomeni, da ti je država dovolila, da greš v jame sam, ker je to zelo nevarno. »Trije so 'najlepši par'. Če se kaj zgodi, eden ostane pri poškodovancu, drugi pa gre po pomoč,« razlaga Walter in dodaja, da tako doma kot v tujini na tem področju vlada velika solidarnost, posebno pri nesrečah. Sam je bil priča nekaterim.

Nesreča nikoli ne počiva

Najbolj si je zapomnil tisto iz leta 1996, ko je bila vremenska napoved za božič in novo leto sneg nad tisoč metrov. Šli so v jamo na višini 1400 metrov, vmes pa sta prišla nenadna odjuga in dež. »Dodobra nas je zalilo in namočilo, obstajala je nevarnost utopitve. Takrat smo se veliko naučili o tokovih in vodah – da se je treba vedno opremiti tudi z vrvmi,« razlaga Walter, ki je v svoji 15-letni reševalni zgodovini posredoval sedemkrat. Jamarskih nesreč na srečo ni veliko – kadar pa so, so resne in dolgotrajne. Čustveno je hudo, kadar gredo po mrtvega človeka.

Zapomnil si je tudi nesrečo, ko je jamarju ponagajal meniskus, pa ni mogel skrčiti noge, zato ga je bilo toliko bolj zapleteno spraviti iz jame. »Tehnično pa je bilo najbolj zahtevno reševanje človeka z dvojnim odprtim zlomom stegnenice, ki ga je spremljalo glasno kričanje zaradi bolečin. Sicer veliko pomagamo pri reševanju živali, ki padejo v jame. Večkrat kot ljudi rešujemo konje, pse, drobnico in teličke,« razlaga.

Reševanje Angleža pa je bilo ena največjih akcij, saj je v njej sodelovalo veliko ljudi: »Čeprav je upošteval vsa pravila in je bil dobro opremljen, se je zgodil nesrečni dogodek – naslonil se je na skalo, omahni in nanj je padel kamen. Če bi padel poleg njega, bi se pobral in šel naprej, tako pa je zdrsnil 200 metrov globoko, kar za Tolminski Migovec, ki ima kar 37 kilometrov rovov, niti ni veliko.« Globina torej ni bila težava, ampak širjenje ožin, dostop do ponesrečenca, podrt graben, krušljivo melišče in prevoz s helikopterjem.

Spretno usklajevanje

Uskladiti je bilo treba delo najrazličnejših služb: od helikopterske službe, minerjev do zdravstvene službe ... »Jamarski reševalci smo posebej za to usposobljeni prostovoljci. Odzovemo se hitro, le malce pozneje kot gasilci. Naši reševalci, vsega skupaj jih je 55 operativnih in 32 neoperativnih, ki jih kličejo v drugem valu, ne rešujejo samo iz jam. Na naše delovno področje spadajo tudi soteske, žičniške naprave (sedežnice, gondole, nihalke) in visoke zgradbe, včasih pa tudi rudniki. Ljudje rinejo povsod – veliko je navdušencev nad adrenalinskimi športi in zbirateljev mineralov in fosilov, pa se jim rado kaj pripeti in je treba posredovati,« pravi Walter in dodaja, da je reševanje Angleža stalo od 10.000 do 15.000 evrov, kar bo poravnano iz državnega proračuna. Nikoli pa se ne bo dalo ovrednotiti tega, da imamo tako dobro organizirano jamarsko reševalno službo, tako da se tisti, ki se jim v jamah kaj zgodi, lahko brez skrbi, saj jim bodo pomagali vrhunsko usposobljeni reševalci.

Nežne pasje duše

Iztok Dimc

Poleg jamarstva so Walterjeve velike ljubezni še plezanje, hoja v hribe, turno smučanje in kinologija. Po naključju je našel psičko pasme airdale terier in rodila se je prava kosmata ljubezen. »S psičko sem delal razne tečaje v kinološkem društvu Agility Ljubljana Ilirija. Veliko ljudi se je pogovarjalo, kam bi dalo svoje kužke med dopusti, kateri pasji hoteli so dobri, pa se mi je utrnila ideja, da bi ga imel. Spraševal sem jih, kaj bi radi imeli, kako želijo, da bi skrbeli za njihove pse, in radi so mi zaupali. Tako sem pred desetimi leti garažo v domači hiši predelal v hotel, da sem zadostil vsem željam, pa tudi zakonodaji. Poleg tega pa sem odprl še spletno trgovino s potrebščinami za pse in opravil izpit za kinološkega inštruktorja. Tako kot pri jamarstvu je tudi tu potekalo vse z roko v roki, spontano,« pripoveduje Walter, ki obožuje pse pasme airdale in jih tudi vzreja.

»Za psa sva se odločila, ko sva zgradila hišo, pa se nama je zdela prevelika in prazna. Meta je navijala za basseta, meni pa se je zdelo, da živim preveč aktivno, da bi imel velikega psa na kratkih nogah. Malo sva se pozanimala in se navdušila nad airdali, ki so jih v Angliji vzgojili veleposestniki, da bi preganjali vidre, v mesta pa so jih pripeljali še za lov na podgane. To je zelo vzdržljiva pasma, ki je ne ustavijo niti ježeve bodice. Med drugo svetovno vojno so bili ti psi kurirji in bolničarji, saj ne poznajo strahu. Še zdaj jih uporabljajo v angleški vojski in policiji,« razneženo razlaga ponosni lastnik dveh psičk z imenoma Nala in Coca Cola. Pred časom pa je svojo pasjo ponudbo dopolnil še s pasjo šolo in pasjim salonom, v katerem ima, ne boste verjeli, celo infra savno za pse.

Njegova Meta, ki je tudi velika ljubiteljica psov, se vsako leto odpravi v Ameriko na izobraževanje. Z enega od njih je prinesla novost, da je pse priporočljivo hraniti s surovim mesom in zelenjavo namesto z briketi in konzervami, ker so potem bolj zdravi in vitalni. »Tako smo jih že pred leti začeli hraniti tudi v našem hotelu. Pri kmetu kupujem bio zelenjavo in meso. Vse skupaj zmeljem in ne boste verjeli, kužki z veseljem jedo tudi zelje, kolerabo, bučke, kumare … Nikoli pa jim ne dajem stročnic in krompirja. V hrano jim dajem tudi peteršilj, ki je zelo zdravilen. Seveda pa zelenjave ni preveč, od 20 do 30 odstotkov,« razlaga in zadovoljno dodaja, da psi po taki hrani popijejo veliko manj, nimajo napihnjenega trebuha in imajo veliko več energije, kot bi je imeli, če bi jih hranil z briketi. Walterja zanima še veliko stvari in tudi on ima veliko energije, da jih bo še uresničil. Seveda pa bo imel vedno vključen mobitel, saj nesreča v jamah nikoli ne počiva in je treba pohiteti na pomoč.