Matej Markovič je človek z velikim srcem, ki pravi, da je svoje ambicije pred leti zamenjal za humanitarnost in družino. Ne more sedeti križem rok, medtem ko so drugi ljudje v stiski. S svojim zgledom nam kaže, kako je mogoče z ljudmi, ki mu pomagajo, premakniti Slovenijo. »Že en kamenček lahko sproži velik plaz,« pravi, prepričan, da ni nič nemogoče. Pred kratkim smo se mu pridružili na šestem humanitarnem projektu Deset krogov za deset nasmehov na Ptuju.
Ni mogel mirovati
Matej je bil že v otroških letih zapisan športu. Preizkusil se je v smučanju, nogometu, kolesarstvu, najboljše rezultate pa je dosegel v triatlonu, s katerim se je začel po naključju ukvarjati pred desetimi leti. »Na morju sem bral članek o desetkratnem ironmanu, pa sem si rekel, da bom tudi sam to nekoč naredil.« Šest mesecev pozneje je že sodeloval na tekmi svetovnega pokala v dvojnem ironmanu (7,6 kilometra plavanja, 360 kilometrov kolesarjenja in 84 kilometrov teka). »Bil sem popolnoma uničen, a prečkanje ciljne črte je zaznamovalo mojo prihodnjo triatlonsko, športno in tudi življenjsko pot.« V naslednjih letih je nastopil na devetih ultratriatlonskih tekmah in bil le trikrat poražen, postavil pa je tudi tri rekorde proge ter največjo razliko med zmagovalcem in drugouvrščenim na trojnem ironmanu (11,2 km plavanja, 540 km kolesarjenja in 126 km teka) v Lensahnu. Tako se je zgodilo, da je v štirih mesecih sodeloval na kar enajstih preizkušnjah ironman in bil na koncu psihično in fizično tako izčrpan, da je nujno potreboval odmor. Mirovati pa ni mogel. Potreboval je nov izziv. »Z mojim takratnim sponzorjem smo se domislili, da bi organizirali petkratni humanitarni maraton, približno v istem času pa sem začel sodelovati pri zbiranju zamaškov, kamor sem pritegnil tudi slovensko vojsko, ki je del naše vseslovenske akcije.«
Tu ni prostora za negativno energijo!
»Tisti, ki je enkrat pomagal, ve, kakšni so občutki. Všeč mi je, ko nekomu pričaram nasmeh, to je bistvo vsega,« pravi. Nikoli ne bo pozabil solz sreče, objemov, pogledov ljudi, ki jim je kakor koli pomagal. »Včasih že pogled razkrije več, kot bi moglo povedati tisoč besed. Je pa res, da moraš naprej, ko se ena zgodba konča. Na začetku sem poskušal vsako rešiti do konca, ampak to te izčrpa, nekje moraš potegniti mejo.« Čeprav tisti prvi petkratni maraton po Sloveniji morda ni prinesel odziva, kot so pričakovali – potekal je po vsej državi in ljudje so se mu težko pridružili –, je vseeno dobil občutek, da je na pravi poti. Takrat je ugotovil, da mora dogodek organizirati tako, da bo laže dostopen ljudem, ki želijo pomagati. To je bila prelomnica. »Odkril sem svoje poslanstvo: lahko združim šport in humanitarnost ter tako premaknem Slovenijo z ljudmi, ki mi pomagajo. Zaradi vseh teh občutkov si bogatejši in preprosto boljši človek. Poleg tega sem na svoji poti spoznal toliko čudovitih ljudi! Ozrite se samo danes na stadion, tu ni prostora za negativno energijo. Prihajajo samo ljudje z lepim odnosom do prihodnosti, do sočloveka. Večkrat sem že rekel, da bi vse svoje zmage zamenjal za take trenutke. To, da je recimo lani na cilj humanitarnega projekta Srce Slovenije (letos bo dogodek že tretjič, op. a.) skupaj priteklo 200 ljudi, se mi zdi največ vredno!«
Lep zgled otrokom
Zato Matej ob pomislekih nekaterih, da en sam človek ne more ničesar spremeniti, samo zamahne z roko. »Treba si je zaupati. Slediti cilju, ki ga imamo v glavi. Morda ga ne bomo dosegli, ampak vredno je poskusiti, tvegati. Cilj primerjam z goro: nikjer ne piše, da bom osvojil vrh, ampak kamor koli bom že prišel, se mi bo razkril lepši pogled kot iz doline!« Res pa je, da je težko narediti kaj velikega brez odrekanja. »Pri tem imam srečo, da mi ob strani stojijo v službi, tako pri treningih kot pri naših humanitarnih projektih.« Čeprav je zaradi svojega dobrodelništva kdaj kakšen trenutek manj s svojo družino, pa je prepričan, da otrokom daje lep zgled. Starejša dva že celo sodelujeta pri njegovih projektih in pomagata po svoje. »Starši smo tako ali tako njihovo ogledalo, nekaj čuta do sočloveka pa prinesejo tudi s sabo na svet,« je prepričan.
Z ženo bi lahko premikal gore
Ljudem manjka vere vase, razmišlja. »Če bodo desetkrat padli, se bodo pa enajstič pobrali in šli naprej. Jaz v ovirah vidim samo izzive. Tudi sam sem imel veliko ovir v življenju, ampak sem jih sprejel in s tem živim. Mnogi pa v ovirah vidijo samo ovire. Življenje je kot vrhunski šport: ko tečem, plavam in kolesarim, pridejo krize, velikokrat bi kolo najraje vrgel v jarek, ampak ko prideš na cilj, je vse hudo pozabljeno.« Občutki pa nepopisni, zato je vredno tvegati, je prepričan. Danes si življenja brez svojega poslanstva ne predstavlja več. »Vedno bi našel novo pot. Veliko je načinov, kako lahko pomagaš.« Tudi žena Lana mu popolnoma stoji ob strani. »Zraven je pri vsakem projektu. V preteklih letih nisem imel take podpore. Trinajst let sem čakal nanjo. Sorodna sva si po duši, ujemava se v športu, humanitarnosti, pogledu na prihodnost, v vzgoji otrok ... S tako podporo, kot mi jo daje ona, se mi zdi, da bi lahko premikal gore,« se smeji. Zato pravi, da je v življenju še vedno najponosnejši na to, da je partner in oče. »Glede na to, kakšen odnos imamo drug do drugega, mi kar uspeva. Pri humanitarnosti pa sem ponosen na vse ljudi, ki so danes na stadionu, pa na tiste, ki jih ni zraven. Želim si, da bi se iz leta v leto lotevali večjih projektov in pomagali še več ljudem!«
Projekti društva Never give up
Začne se z 48-urnim Ruthinim tekom (v spomin na Ruth Podgornik Reš) na Bledu, sledi prireditev Deset krogov za deset nasmehov, potem je projekt Srce Sloveniji, katerega častni pokrovitelj je predsednik Slovenije Borut Pahor, poleg tega vse leto zbirajo plastične pokrovčke – okoli 70 ton jih zberejo –, vmes pa organizirajo še razne manjše humanitarne akcije za posameznike.
