Novice Svet24

Vse več je ločitev, morda je postalo že malce trendovsko ali pa ne znamo več živeti drug z drugim, sprejemati kompromisov, spoštovati in poslušati.

Srečno poročena

Hana je za Svet24 povedala svojo izkušnjo. Ločila se je, ko sta otroka že skoraj odrasla in je ugotovila, da sta z možem postala tako rekoč tujca. »Poročena sva bila skoraj 25 let. Oba sva bila še zelo mlada, ko sva se spoznala. Pri njem sva si uredila stanovanja in v zgornjem delu hiše živela vse do ločitve. Rodila se je hči, nato sin, družinsko življenje je teklo tako, kot mora. Enkrat na leto na morje, en teden pozimi na smučanje, vmes pa običajne zakonske stvari,« pripoveduje Hana.

Tudi o tem je spregovorila, kako se s taščo nikoli nista razumeli, pa čeprav je slednja veljala za eno najbolj prijaznih v soseski. »Ja, prijazna do drugih, do mene pa ne. Zanjo sem bila lena, ukazovalna, nesposobna,« trdi Hana. A imela je srečo, njen mož je bil vedno na njeni strani, ne na materini. »Če bi bilo drugače, bi še prej odšla!«

Srečno ločena

Otroka sta odrasla in odšla v srednjo šolo, s tem sta zapustila domače ognjišče, vračala sta se le konec tedna, Hana in njen mož pa sta spet imela več časa zase. »Ampak ni tako enostavno. Zmanjka tem za pogovor. Problemov ni več, otroci odrastejo in gredo, denar začenja ostajati, vse manj je načrtov. Po resnici pa povem, da sem se moža enostavno naveličala. Celo življenje eden in isti!«

Hana si je poiskala stanovanje, pogovorila sta se in ločila. Dokaj sporazumno, dokaj brez grdih obtoževanj. »Potem sem bila prepričana, da bo vse lažje! Kot v pravljici! Spoznala sem prijatelja, ga povabila k sebi v manj kot tednu dni po ločitvi. Popolnoma vseeno mi je bilo, kaj kdo misli o meni,« pripoveduje in dodaja, da je bila prepričana, da je znova zaljubljena. A se je kmalu končalo.

Streznjenje

»Iz ene zveze v drugo. Dušilo me je!« Pa je šel. Hana pa je bila sama. Izkusila je vse radosti samskega življenja, počela vse tisto, kar je zadnjih 25 let odrivala stran, prebrala ogromno knjig, šla v kino, na predstave in koncert. Potem pa se je nehalo. Ugotovila je, da je sama. Sama.

»Zadelo me je kot strela z jasnega. Prav duša me je bolela. Bilo mi je žal, da sem to naredila. Začela sem jokati za svojim življenjem. Počasi se mi je svitalo, da sem imela vse, pa sem vse sama zapravila. Najhujši je bil občutek osamljenosti. Saj sem imela prijateljice, ampak to ni isto. Še najbolj iskren je bil do mene moj mož. Ta se je res veselil in jokal z mano. Tedaj pa ga ni bilo več, odrinila sem ga in to sem morala sprejeti,« pripoveduje.

K sreči sta otroka kmalu ugotovila, da z njo ni vse tako, kot bi moralo biti. Zahtevala sta, da poišče pomoč. Diagnoza je bila – depresija. Hana je poiskala pomoč strokovnjakinje in skupaj sta prehodili trnovo pot do cilja. Do dne, ko se je spet nasmehnila in sprejela svoje življenje. Z vsemi napakami.

»Ni enostavno biti ločen, ni enostavno poriniti pod preprogo 25 let skupnega življenja. Ljudje smo družabna bitja, samota ubija,« pojasnjuje Hana. Danes sta z možem dobra prijatelja, tudi kakšno kavo spijeta skupaj. A nič več kot to. Hana se je naučila živeti sama. Sama s seboj. Bi naredila enako, če bi vedela, kaj bo? »Najbrž bi,« skomigne z rameni.

Bolečina ločitve

»Ločitev je boleča izkušnja, nadvse stresen dogodek, ne glede na to, ali smo se sami odločili zanjo ali ne, seveda pa je v slednjem primeru bolečina še mnogo hujša in dolgotrajnejša. Gre za različne izkušnje, vsak bolečino in njeno trajanje izkusi po svoje, čas po ločitvi pa je vsekakor čas, v katerem moramo biti zelo pozorni zato, da kar najbolje poskrbimo zase, v nasprotnem primeru je večja možnost, da žalovanje preide v depresijo,« pravi integrativna psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije Alja Fabjan.

svet24

V času po ločitvi je pomembno, da se ne zapremo vase, da prostega časa ne preživljamo sami, utapljajoči se v bolečini in žalosti. Na prvem mestu naj bo skrb zase, za svoje fizično in psihično zdravje. Poskrbimo za telesno dejavnost, spomnimo se na stvari, ki smo jih radi počeli prej, nekaterim se morda lahko znova posvetimo. Treba je poiskati ravnotežje med časom, ki ga preživimo sami, ter časom, ki ga preživimo v družbi tistih, ob katerih se počutimo sprejete in razumljene. Po drugi strani pa je zelo pomembno tudi, da si pustimo odžalovati bolečo izkušnjo; ne zadržujmo solza, bolečino je treba dati ven. Proces žalovanja je večkrat precej podoben žalovanju ob smrti ljubljene osebe – tudi v tem primeru gre za izgubo. Začetni šok, nato jeza, globoka žalost in tudi ostali neprijetni občutki so sestavni del žalovanja, ki se po določenem času zaključi s sprejemanjem novega stanja. Težki občutki osamljenosti in strah, da bi ostali sami, so navadno tisti, ki vodijo v (pre)hitro odločitev za novo zvezo, ki bi jo utegnili obžalovati. Potreben je torej čas, da odžalujemo, nato pa nastopi čas, v katerem se, če seveda tako želimo, odpremo novim poznanstvom, svetuje Fabjanova.

Prepoznajmo depresijo

»Čas žalovanja se torej razlikuje, pozorni pa moramo biti na to, ali gre za žalovanje ali pa opažamo že znake depresije (žalost in melanholija, ki lahko traja večino dneva in dalj kot tri mesece, izguba interesa in veselja za dejavnosti, ki so nas včasih veselile, ter pomanjkanje volje za vsakodnevna opravila, prehranjevalne težave (in posledično izguba ali pridobitev telesne teže), težave s spanjem in koncentracijo, močni občutki ničvrednosti, obupa, nemoči, krivde …),« še pravi Fabjanova.

Če opažamo znake depresije, ne odlašajmo z iskanjem strokovne pomoči. Ko sem nam zgodi kaj takšnega, je namreč pogost sram (napačno mnenje, da je depresija izraz šibkosti in da jo moramo premagati sami), ki je lahko močna ovira na poti do hitrejšega in lažjega okrevanja s pomočjo psihiatra ali psihoterapevta.