Ni ga dela, ki ga Slavko ne bi opravil dobro in nasmejan. Sodelavci pravijo, da je njihov zdravilec, saj ima nasmeh, ki je nalezljiv, in voljo do dela, ki tudi ob najturobnejših dneh pomeni svetlo spodbudo. In tudi on ima o svojih kolegih najboljše mnenje, kar jasno kaže dejstvo, da se v službi v vsej svoji delovni dobi še nikoli ni z nikomer sporekel, niti glasu ni povzdignil nihče, ne on ne nadrejeni.
Spoštovanje je osnova
O svojih sodelavcih govori s spoštovanjem, ki je zanj najpomembnejša vrednota. »Brez spoštovanja se ne da živeti. Vsakič znova sem presrečen, da ima lastnik naše firme, Martin, do mene odnos, kot da sva si enaka. In zato bi bil lahko zanj in za svoje sodelavce v službi tudi po 24 ur na dan,« pove z nasmehom.
O tem, kako ga služba navdaja z zadovoljstvom, govori tudi dejstvo, da v več kot četrtletju na tem delovnem mestu ni bil še niti enkrat na bolniškem dopustu. Če si vzame dopust, tudi ta ni poležavanje, ampak gre na rodno domačijo v Bosno, da pokosi travo in ureja okolico. Občutek, da se počuti koristnega, je zanj neprecenljiv, zato upa, da bo lahko na Salomonu ostal do smrti, saj si v pokoj nikakor ne želi.
Močan glas razuma
Kljub čustveni navezanosti na podjetje je sicer v njem najglasnejši glas razuma. »Če bi se zadeve obrnile drugače in dela v firmi zame ne bi bilo, bi to pač sprejel. Kdo te bo pa gledal brez dela in za to plačeval? Ampak eni ljudje kar menijo, da so jih lastniki firm dolžni vzdrževati v nedogled, čeprav se situacija na trgu obrne in je zato, da podjetje in predvsem vsi drugi zaposleni, ne le lastnik, preživijo, treba pač ukrepati,« razmišlja.
Kot vroča žemljica
Sodelavci se radi pošalijo, da je Slavko maskota podjetja, saj ni niti enega zaposlenega, ki ga ne bi poznal, čeprav delujejo na različnih lokacijah. Zanimivo, da je Slavko prepoznaven tudi marsikje drugje, celo težko pričakovan, kot vroče žemljice. V državnem zboru na primer se ga vedno razveselijo in ga pogrešajo, če ga dlje časa ni. Pove nam, kje je skrivnost. »Včasih sem tja vozil revijo Poročevalec in še večkrat imam kaj za dostaviti. Vsi pa vedo, da pri nas tiskamo veliko različnih ugankarskih revij, in me vedno pobarajo, ali jih imam kaj s seboj. Tako da križanke vedno že vnaprej pripravim, da jih ne razočaram, ha ha …« razkrije.
Vse je povezano
»Če v službi ne bi bil srečen, vprašanje, kako bi potekalo moje zasebno življenje ...« pravi in prizna, da se mu včasih res zazdi, da je z njegovim zadovoljstvom na delu pogojeno vse drugo – da se lahko tudi doma brezpogojno razdaja in ljubezen prejema nazaj. Brez dvoma je ob ženi, treh otrocih in štirih vnukih ljubezni na pretek. In če so družinski člani Slavku vsaj malo podobni in bo tako tudi z naslednjimi potomci, bo na svetu vse lepše. S seboj zadovoljni ljudje, ki optimizem tudi širijo, morda le ne bodo več redkost, fino bi bilo, da preplavijo planet.
