Düplinci so šli v korak s časom, včasih dva, včasih so bili celo tri korake pred časom. Na tej poti jih nihče ni mogel zaustaviti, kajti imeli so cilj. Njihovo nenapisano geslo je bilo: bodimo ljudje, čeprav smo navadni Düplini.
Mali slovar
špricer – brizganec
vöplačati – plačati
mezlikast – v modricah
plüska – zaušnica
srakica – srajca
gizda – gizdavost
nindri indri – nekje drugje
Ko so slišali, da v svetu vlada nezaposlenost, so rekli: »Kaj potem, tudi mi imamo v županiji več nezaposlenih, na vrtu pred Zvezdo pa kar dva.« In so fotografirali Caro in Coto, ju dali v tednik in oznanili svetu, da so Düplinci tako rekoč med prvimi, ki so uspešno vzgojili nezaposlenost na svojih nedrih, in to brez tuje pomoči. Potem so lahko videli na televiziji, da se je povečal kriminal po svetu, kar pa Düplinov ni vznemirilo. Pri njih ni bilo kriminalcev, če pa so bili, so sedeli v zaporu. Potem so gledali nočne posnetke o beguncih, ki so se preseljevali z enega konca sveta na drugega. In vsi so obšli Düpline, ker Düplinci niso bili vrisani v zemljevid Evrope.
Nihče ne ve, ali je bila prvoaprilska šala ali si je to župan čez noč izmislil. Imel je nočne more, dogodki v svetu in doma so ga vznemirjali, ni hotel, da bi vplivali na življenje v županiji, ki je bila še vedno v razvoju. Sklical je sestanek svojih uslužbencev in sporočil, da je nezaposlenost v svetu padla na ubogih dva odstotka, da je pravzaprav sploh več ni. »E, tako bo tudi pri nas. Tudi mi bomo ukinili nezaposlenost, postali del Evrope, še več, izkoreninili jo bomo, pa naj koga boli, kjer hoče in kjer mora.« Düplinci niso ukinili nezaposlenosti za dva odstotka, temveč za sto odstotkov, saj so vedno, ko so se za kaj odločili, šli temeljito do kraja.
Caro in Coto so čez noč zaposlili. In to na občini, da sta bila županu na očeh. Nova uslužbenca sta dobila predujem, da si kupita beli srajci in kravati. Z vrečkami sta se zaustavila na vrtu pri Zvezdi, nazdravila s pivom svoji prvi službi. Bil je tudi že skrajni čas, študentska leta so se vlekla kot žvečilni gumi, štipendije že zdavnaj nista imela, živela sta od prijateljev in tistih, ki so ju imeli radi. In sta Cara in Cota pila, prvič za evre, ki sta jih zaslužila, dokler se ni pojavil človek, ki je imel tisoč in eno željo, v gumbnici pa svež rdeči klinček. Ker je bil vrt poln, je prosil, ali lahko prisede.
Ko sta Cara in Cota pokimala, se predstavila in sta uslužbenca rekla, kje delata, je prišel tujec s prošnjo da dan: »Rad bi postal Düplin.«
Nova uslužbenca na občini sta se spogledala. Prošnja je sodila v njun resor. Cara je dejal: »Prvo in prvo, morali bi se roditi v Düplincih.«
Prišlek ju je pogledal izpod čela: »Jaz sem že rojen. Imam osebno izkaznico.« In jo je pokazal. Cara in Cota sta strokovno pogledala dokument, ali ni morda ponaredek. Ker sta bila šele prvi dan v službi, nista ugotovila, da je izkaznica ponarejena.
»Državljanstvo?«
Prišlek je odgovoril. »Naše.«
Čeprav so sedeli na vrtu, pili pivo, ga je Cota službeno vprašal: »Zakaj želite biti Düplin?«
Prišlek je brez premisleka, samozadovoljno rekel: »Ker je to raj na zemlji!«
Uslužbenca sta osupnila: »Kakšen raj? Misliš županijo?«
Prišlek je mirno odgovoril: «Oboje.« In razložil: «Pripeljal sem se čez Muro, ne da bi kupil karto. Sprevodnik je bil tako pijan, da se je ves čas držal za zasilno zavoro. Pa nič hudega. Malo smo počasneje potovali. Natakarica Pri grozdu je bila tako ljubosumna na moža, da ni vedela za sebe. Mož je popolnima razrvan sedel ob vhodu v gostišče. Vsakomur, ki je vstopil, je podaril klinček, ženskam jih je pripenjal na prsi. Ljubosumna žena je začela koketirati z menoj. Da bi mož postal ljubosumen, mi je prinesla tri špricerje, ne da bi mi jih zaračunala, se mi usedla na kolena, kar je bilo dovolj, da sem dojel njeno gostoljubnost, spoznal dobre ljudi, da sem v raju. Na koncu, ko sem odhajal, mi je njen mož prav tako dal rdeči klinček za spomin.« In ga je pokazal.
»In to so argumenti, na podlagi katerih ste se odločili postati Düplin?«
Prišlek je zamahnil z roko: »Kje pa! Odšel sem v banko, da bi dvignil denar. Blagajničarka se je tako besno skregala s svojim šefom, da mu je vrgla v obraz cel šop bankovcev. Debeli bankovci so zleteli čez zastekljeno pregrajo. Pobral sem jih in odšel. Potem me je srečal namestnik šefa policije, vsaj za to se je izdajal, in me vprašal, kaj počnem v Düplincih. V njem sem prepoznal Cincrlico, nekdanjega dreserja bolh, in mu primazal zaušnico. Še od takrat, ko je ena slabo dresirana bolha skočila z njegove roke na moje telo in tam ostala, sem bil užaljen. Zdaj je bila priložnost, da mu vrnem milo za drago. On meni bolho, jaz njemu zaušnico. Pa sva kvit. Pomislil sem še, če je lahko tak človek v Düplincih, potem bo prostor tudi zame.« In si je popravil rdeči nageljček na suknjiču.
Cara in Cota sta bila sva iz sebe. »Udarili ste Cincrlico in zdaj želite ostati tukaj, postati naš državljan? Vi niste pri pravi!«
Prišlek pa se ni dal: »Prav zato spadam sem, ker ste tu vsi malo čez les. Čeprav nisem rojen tukaj, se v Düplincih počutim kot Düplin in tega mi nihče ne more odvzeti.«
Cara in Cota sta hotela vüplačati in oditi, toda v tistem trenutku se je pojavil na vrtu Cincrlica, v levo lice bled, po desni stran mezlikast od plüske. Besno je prisedel. Cara in Cota sta otrpnila, vendar ju Cincrlica ni niti pogledal. »Ti boš mene pokal na javnem mestu?! Bila sva skupaj zaprta, jaz sem napredoval, tebe so izgnali in zdaj ne veš, kaj bi sam s sabo?!« Pa mu je besno potegnil rdeči nagelj iz gumbnice. Potem se je obrnil k Cari in Coti: »Vidva pa tako mirno, brezbrižno sedita z državnim sovražnikom, namesto da bi delovala?! Vse v življenju je ponaredil, od osebne izkaznice do evrov. Celo lastno življenje!« Potem se je obrnil k prišleku: »Od tega trenutka imaš izgon iz Düplinec. In da se nikoli več ne prikažeš pred mojimi očmi!«
Prišlek je naročil tako imenovano popotno pijačo, spil, se dvignil, s tal pobral pohojeni klinček, ga vrnil v gumbnico in odšel. Zdaj se je Cincrlica obrnil k Cari in Coti. Globoko je vzdihnil. Videl je njune nakupovalne vrečke: »Najbolje, da vrneta srakice in kravate in vzameta denar. Potrebovala ga bosta. Od tega trenutka nista več uslužbenca na občini!«
In tako se je zgodilo v Düplincah nekaj, kar bi bilo zanimivo, če bi kdo bil tako pismen, da bi pisal kroniko. Lahko bi med drugim zapisal, kako so Düplinci imenitno mesto: še dalje nimajo nobenega kriminala, vsi zločinci so izgnani iz županije. Žal pa se je nezaposlenost znova povečala, dva uslužbenca občine sta zaradi viška delovne sile dobila odpoved brez pravice pritožbe. Kot odpravnino sta zadržala denar za nakup skromne garderobe. Žal pa Düplini niso nikoli videli, da bi Cara in Cota nosila bele srakice in kravate, denar za svojo zunanjost in gizdo sta potrošila na vrtu pri Zvezdi. Tukaj in še kje drugje sta goste prepričevala, da nič hudega, če nismo vsi Düplini, glavno je, da smo ljudje. Cara in Cota sta bila velika Düplina, z ugotovljenim, potrjenim državljanstvom, vendar Düplinci tega niso prepoznali, še manj cenili. Če bi živela nindri indri, bi morda imela vsaj začasno zaposlitev, morda predčasno pokojnino, morda celo svoj spomenik, ulico in iskreno spoštovanje za določen čas.
