Razkrivanje lažnivca je zelo težavno opravilo
Pri laganju gre namreč za zelo kompleksno spremljanje skladnosti videnega in slišanega, povezovanja vseh razpoložljivih znakov v različne možnosti in scenarije ter večkratno preverjanje videnega tudi s pomočjo kamer. Gre torej za področje, kjer se tudi visoko specializirani profesionalci (npr. v policiji), hitro znajdejo na zelo tankem ledu. Že samo razmislek o tem, ali človek res laže ali ne, v primeru, ko trdno verjame v svojo »resnico«, razkrije, kako zahtevna naloga je lahko pred nami.
Kljub temu pa obstaja kar nekaj znakov, glede na katere lahko do določene mere upravičeno sklepamo, da imamo opravka z lažnivim kljukcem. Ne nazadnje se vse življenje srečujemo s tovrstnimi izzivi in prav praktične izkušnje (žal pogosto tudi zmotne) nam vlivajo nekaj dodatne samozavesti, da nismo popolnoma izgubljeni ob vsem tem.
Predvsem moramo skrbno spremljati govorico celotnega telesa, kontekst, v katerem poteka pogovor, posebej moramo biti pozorni na t. i. mikroizraze na obrazu, ob tem pa moramo spremljati tudi vokalizacijo tj. uporabo glasu našega sogovornika oz. sogovornice (hitrost govorjenja, višina glasu …).
Zelo pomembno je, da si čim prej, ko se lotimo opazovanja in ugotavljanja, ali nam nekdo laže ali ne, ustvarimo jasno sliko o tem, kakšno je »normalno« obnašanje opazovane osebe. Nekaterim se nekoliko tresejo roke tudi takrat, ko so popolnoma mirni, drugi nekoliko hitreje mežikajo zato, ker nosijo kontaktne leče, tretji mogoče nekoliko jecljajo, ne glede na to, o čem tisti trenutek govorijo, četrti pa si prekrižajo roke na prsih in se na videz zaprejo pred zunanjim svetom zgolj zato, ker je v prostoru tisti trenutek hladno.
Torej, s pozornim opazovanjem si čim hitreje ustvarimo nekakšno izhodišče, na podlagi katerega bomo v nadaljevanju lahko spremljali odstopanja. Če nas oseba pred današnjim srečanjem npr. nikoli ni gledala v oči, zdaj pa nas kar naenkrat ves čas pozorno spremlja, je to že lahko opozorilni znak, da se nekaj dogaja.
V nadaljevanju bomo našteli sedem pogostih neverbalnih signalov, na katere moramo biti še posebej pozorni, če želimo razkriti lažnivca.
1. Toga stoja
Popolnoma normalno je, da se med stanjem rahlo zibamo, občasno prestopimo z noge na nogo, včasih tudi malo prekrižamo stopala ali pa občasno obrnemo stopala glede na potek pogovora. Če pa med pogovorom naenkrat opazimo popolnoma togo stojo, obstaja verjetnost, da gre za pripravo telesa na enega od prirojenih odzivov v stresni situaciji tj. boj. Telo se pripravlja na trenutno reakcijo, v našem primeru torej nekakšen»boj«, če bo prišlo do razkritja laži.
2. Pokrivanje izpostavljenih delov telesa
Običajno gre za pokrivanje grla, prsi ali trebuha. Gre za t. i. umirjevalce, kjer želimo z dotikom dlani po točkah na telesu nekako umiriti notranjo napetost. Pravo vprašanje v našem primeru je, kaj je našega sogovornika pripeljalo v tako stresno situacijo, da se mora umirjati.
3. Hitri premiki glave
Pri sogovorniku bomo opazili »začuden« hiter umik glave nazaj, spust glave navzdol ali hiter naklon na stran. To bomo opazili v trenutku, ko se bomo dotaknili teme, o kateri sogovornik govori »neresnico«. Svoja opažanja najlažje potrdimo tako, da sogovornika zelo neposredno nekaj vprašamo o tistih stvareh, o katerih je tekel pogovor v trenutku, ko smo opazili takšen gib. Če se opaženi sunkoviti premiki glave ponovijo oz. pride ponovno do podobnega gibanja kot v omenjenem trenutku, okrepimo svojo pozornost na omenjene tematike med nadaljevanjem pogovora.
4. Ustnice (pokrivanje, grizenje)
Oseba bo z dlanjo nezavedno pokrila usta, če sploh ne želi govoriti o zadevi ali ne želi odgovoriti na kakšno, zanjo v dani situaciji seveda, neprijetno vprašanje. Tako neverbalno pokaže, da ne želi razkriti vsega oz. ne želi povedati resnice. Dobesedno zapira pot svojim besedam. Smiselno enako velja tudi za nenadno grizenje ustnic.
5. Zrenje
Zrenje je običajno znak, da oseba ali ni popolnoma pri stvari ali pa je »preveč«. Pri laganju je sicer običajno, da prekinjamo očesni stik. Oči so namreč »ogledalo duše« in ne želimo, da bi nam kdo v takšnem primeru »videl v dušo« in nas razkril. Če tokrat odmislimo, da nekdo ni pri stvari, potem velja, da je pretirano zrenje pravzaprav preverjanje, ali so se sogovornikove besede res dobro »prijele« v nas.
6. Kazanje s prstom
Ko se lažnivec znajde v kotu, pritisnjen ob steno z argumenti, lahko hitro postane agresiven. Gre za jezo ob dejstvu, da je bil oz. bila odkrita. Zelo hitro se začne dokazovanje in prepričevanje. Prepričevanju z besedami kaj hitro sledi tudi močna podpora besed z gestami rok in različnih gibov s prsti (najbolj običajen je iztegnjen palec) ki kažejo v določeno točko, nekakšno namišljeno središče zgodbe. Zgodbe, ki nam jo kot dokaz, da se motimo, želi naslikati »obtožena« oseba.
7. Preveč informacij
Za konec omenimo še količino informacij. To sicer ni neverbalni znak, je pa dober dopolnilni znak ostalim. Lažnivec bo poskušal z goro besed prikazati sliko tako, kot jo želi imeti za lažje brisanje sledi za svojimi lažmi. Ne nazadnje lažnivci upajo, da bodo s takšnim govorjenjem sprožili občutek resničnosti zato, ker se bodo (odvečna) dejstva lepo skladala skupaj.
Ob vsem tem pa predvsem pazimo, da ne sklepamo prehitro. Obtožiti nekoga, da laže, ni majhna stvar. Še posebej, če gre za pomoto. Bodimo pazljivi, vzemimo si čas, »zberimo« čim več znakov in se šele nato odločimo.
Srečno!
