Edini kraj na svetu, kjer so med strankami taksistov tudi duhovi
J.P.
27. 1. 2016, 12.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:
Po cunamiju, ki je območje opustošil marca leta 2011, se duhovi še niso pomirili. Tisti pravi. Nekateri taksisti namreč trdijo, da jim v avtomobile sedajo duhove.
Vozniki so morali prevoznine plačati iz svojih žepov.
Arhiv Svet24
Leta 2011 je Japonska doživela pravo katastrofo.
Najmočnejši izmerjeni potres na Japonskem je severovzhod države stresel 11. marca 2011 ob 14.46 po krajevnem času. Žarišče potresa je bilo 70 kilometrov od polotoka Oshika in prefekture Miyagi na globini 24 kilometrov. Sledilo mu je še 593 popotresnih sunkov z magnitudo 5 ali več. Cunami je kopno dosegel 20 minut po potresu in prizadel več kot 1300 kilometrov japonske tihomorske obale, od otoka Hokaido na severu do Okinave na jugu. Popotresni val je poplavil več kot 400 kvadratnih kilometrov kopnega in segel do pet kilometrov v notranjost. Najvišji kraj, ki ga je dosegel, je bil 40,4 metra nad gladino morja. Valovi so bili visoki do 15 metrov.
Yuka Kudo, študentka sociologije v Tohoku, regiji na severovzhodu največjega japonskega otoka Honshu, je eno leto vsak teden prihajala v obalno mesto Ishinomaki, kjer se je za svojo diplomsko nalogo pogovarjala s tamkajšnjimi taksisti.
Več kot stotim je zastavila isto vprašanje: so po cunamiju doživeli kaj nenavadnega? Številni so vprašanje preslišali, nekateri so se razjezili, sedem pa jih je iskreno spregovorilo.
Eden ji je povedal, da je poleti leta 2011 v bližini železniške postaje v Ishinomakiju v njegov avtomobil sedla ženska, oblečena v plašč. Hotela se je peljati do postaje Mianmihama. Ko je dejal, da v tem okraju ni ničesar več, mu naj bi s tresočim glasom odvrnila: »Sem umrla?« Ko se je voznik obrnil, na zadnjih sedežih ni bilo nikogar.
Nek drug voznik je pobral okoli 20 let starega moškega. Ko ga je vprašal, kam gre, mu je mladenič le pokazal naprej in dejal »Hiyoriyama« (ime gore). Ko sta jo dosegla, moškega ni bilo več v taksiju.
Taksimetri ne lažejo
Pregled taksimetrov je pokazal, da so te vožnje dejansko bile zabeležene. Zato so bili potniki, čeprav so med vožnjo izginili, stranke, vozniki pa so morali prevoznine plačati iz svojih žepov.
Vsi ti potniki naj bi bili mladi, zato je Yuka Kudo zaključila, da morajo biti žrtve cunamija. Taksisti pa se duhov ne bojijo. Eden je tako dejal: »Nič nenavadnega ni, če tu vidite duha. Če ga še kdaj srečam, ga bom sprejel za potnika.« Yuka Kudo pa meni, da mladi niso pomirjeni, ker niso mogli spoznati svojih ljubljenih. Žalost naj bi torej bila tista, zaradi katere sedajo v taksije, kar naj bi zanje bila neke vrste terapija.
Arhiv Svet24
