Aleksandar Pirivatrić je bil spoštovan oralni kirurg v češkem mestu Teplice, vendar pa Srb ni mogel legalno živeti niti na Češkem niti v Srbiji, ker ni imel potrebnih dokumentov. Zato se je nekega dne odločil posloviti od svojega dotedanjega življenja in se tako zatekel v češko divjino, kjer je ostal petnajst let. V naselja pa je zahajal le, ko mu je začelo zmanjkovati zalog. Za njegovo zgodbo je prvi izvedel Peter Silva, češki profesor, ki ga je pogosto videval na obronkih Teplic. »Vsak dan sem videval moškega z nahrbtnikom, ki je hodil, kot da se mu nekam mudi,« je dejal Silva. »Ko sem se z njim soočil, je govoril popolno češčino, nato pa dejal, da je Srb. Ni mi deloval kot brezdomec. Kot se je izkazalo, je bil oralni kirurg.«
S smrtjo do premoženja
Aleksandar sedaj živi v Beogradu, v zadovoljstvo polsestre pa se je odpovedal premoženju, ki mu je pripadalo po očetu. Ni pa prepričan, če bo lahko še kdaj opravljal svoj poklic.
Da bi mu pomagal, mu je eno leto v globino gozda prinašal razne zaloge. Srb je, kot je odkril, živel v delno porušeni stavbi, v kateri ni bilo tekoče vode in elektrike. Tudi strehe ne. Pirivatrić pa mu je povedal več o sebi – na Češko je iz Srbije prišel s svojo mamo, ko je imel devet let. Mati mu je umrla, ko je že bil zobozdravnik v Teplicah. In ker ni bil češki državljan, je moral iz državnega stanovanja. Tako je postal brezdomec, v gozd pa se je zatekel, da ga ne bi izgnali iz države. Njegova polsestra Slobodanka Pirivatrić pa se je trudila, da bi ga v Srbiji razglasili za mrtvega, da bi ji pripadla lastnina pokojnega očeta. Ni ji uspelo.
Spet v Beogradu
Silva je kontaktiral srbsko veleposlaništvo, da bi pomagali Aleksandarju in res: po dolgih letih je prejšnjo nedeljo prišel v Beograd. Pirivatrić je za medije povedal: »Dolgo sem živel v gozdovih. Čez dan sem hodil, da bi se izognil vojakom. Nisem vedel, kako bi se odzvali. Tako sem vsak dan prehodil tudi do 20 kilometrov. Jedel sem iz smetnjakov, včasih so mi kaj za jesti dali ljudje.«