Bil je sin gruzijskega čevljarja, želel je študirati teologijo, vendar je bil zaradi neprimernega vedenja izključen. Bil je nezaposlen, našel je pot v socialno-demokratično stranko. Ko je prišlo do cepitve med boljševiki in menjševiki, se je pridružil Leninu. Prevzel je ime Stalin, »jekleni mož«. S prvo ženo Jekaterino Svanidze (1885–1953) se je srečal leta 1905. Mlada gruzijska lepotica je bila skupaj s svojimi sestrami zaposlena v krojaški delavnici v Tbilisiju. V svojo vrstnico se je iskreno zaljubil in ji napisal celo nekaj romantičnih stihov. Kata, kot jo je klicali, je vedela, da z njim ne bo lahko živeti. Josip se je med iskanjem zaposlitve preselil v Baku (današnji Azerbajdžan), kjer sta si skušala ustvariti skromen dom. Vendar pa je Kata zbolela, dobila je pljučnico. Po dveh letih se jima je rodil sin Jakov (1907–1943) z materinimi črnimi lasmi in očetovimi mandljevimi očmi. Ker se njeno zdravstveno stanje ni izboljšalo, so se vrnili v Tbilisi, kjer je potem umrla za tuberkulozo. Njena smrt je Stalina prizadela. Ker je bil stalno na nogah in malo doma, si je očital, da jo je zanemarjal. Med potjo na pokopališče je rekel znancu, da je storil premalo, da bi jo osrečil. Sina je dal najprej v rejo k sorodnikom, nato ga je vzel k sebi. Jakov se je z devetnajstimi leti zaljubil, se hotel poročiti, oče pa je poroki nasprotoval. Sin mu je grozil s samomorom. Oče je pomislil, da bo najbolje, če ga pošlje na fronto. Sin se je že leta 1941 znašel v nemškem ujetništvu, kjer so ga s fotomontažo predstavili kot propagandno orožje zoper Sovjetsko zvezo. Stalin je dal njegovo ženo aretirati, izpustil jo je po dveh letih, ko je javno obsodila Jakobovo »izdajstvo«. Ker Stalin ni hotel zamenjati sina Jakoba za nemškega feldmaršala Paulusa, so ga Nemci usmrtili.
Sin iz drugega zakona je postal alkoholik
Stalin se je večkrat znašel v zaporu. Z Leninom se je prvič srečal na Finskem leta 1905. Preselil se je v Petrograd, po politični direktivi je prevzel uredništvo strankarskega časopisa Pravda. Leta 1913 so ga znova zaprli in dosmrtno izgnali v Sibirijo, toda po padcu carskega režima 1917 se je vrnil v Moskvo, postal ljudski komisar in član politbiroja. Leta 1922 je postal generalni sekretar CK KP. V tej funkciji je lahko nadziral oblast, svoje prijatelje in nasprotnike. Stalin se je v Sibiriji zatekel k družini, kjer je spoznal takrat desetletno Gruzijko Nadeždo Alilujevo (1901–1932). Pravijo, da jo je nekoč, ko je po naključju padla v reko, potegnil iz nje in ji rešil življenje. Znova jo je srečal, ko se je vrnil v Moskvo. Bila je triindvajset let mlajša od njega. Zdelo se mu je, da je to dekle, ki bi mu lahko vrnilo nežnost, kakršno je čutil do svoje prve ljubezni Kate. Prav tako kot on je bila vzgojena v boljševiškem duhu, obenem je bila za svojo mladost neverjetno bistroumna. Z njo se je oženil leta 1919. Nadežda, ki si je glavo napolnila s političnimi parolami, je postala tajnica komunističnega revolucionarja Vladimirja Iljiča Lenina (1870–1924). Skrbela je tudi za Josipovega prvega sina Jakoba. Bila je dobra mati in gospodinja, hotela pa se je umakniti iz kuhinje in drobnih gospodinjskih obveznosti. Na skrivaj se je vpisala na moskovsko trgovinsko akademijo. Stalin je vzkipel, ko je izvedel za njeno odločitev. Rodila je dva otroka. Prvi od njih je bil Vasilij (1921–1962), ki je o svojem otroštvu zapisal: »V zgodnji mladosti sem izgubil mamo, oče ni imel časa, da bi me vzgajal, vzgojo je prepustil svojim osebnim čuvajem, ki niso bili moralni ljudje …, zato sem začel kaditi in piti.« Tudi njega je oče poslal v vojno. Vasilij je imel srečo, da jo je preživel. Kot letalec je sestrelil nekaj nemških letal in postal generalni podpolkovnik. Ko je v pijanem stanju povzročil prometno nesrečo, ga je oče poslal na zdravljenje. Že nekaj dni po očetovi smrti so ga aretirali in obsodili na osem let zapora. Hčerka Svetlana (1926–2011) pa je bila očetova razvajenka. Oče se je z njo precej ukvarjal, bila je njegova majhna carica, postala je nestabilna, nesamostojna osebnost. Niso ji dovolili, da bi se poročila s sinom Lavrentija Berije. Leta 1967 je pobegnila na Zahod, kjer se je dobro znašla, saj je zelo dobro govorila angleško. V Ameriki je obsodila Sovjetsko zveze in svojega očeta, napisala o tem knjigo, dobila honorar in ga zapravila. Leta 1984 se je vrnila v domovino in obsodila ameriški politični sistem. Potem je še v drugo pobegnila v Ameriko. Bila je trikrat poročena, imela je tri otroke, napisala je tri knjige in imela tri državljanstva: sovjetsko, ameriško in angleško.
Njegova druga žena je naredila samomor
Stalin je bil vse bolj zaslepljen s politično močjo Sovjetske zveze. Lenin je ugotovil, da Stalin nima čistih namenov. Napisal je oporoko, v kateri je zahteval, naj Stalina odstranijo. Po njegovi smrti je oblast prevzela trojka Stalin, Zinovjev in Kamenjev ter se odločila, da bo umaknila svojega genialnega nasprotnika Leva Davidovića Trockega (1879–1940). To se je tudi zgodilo. Stalin je bežal od umazanih političnih spletk, ki jih je sam nadzoroval in bil v njih krvavi likvidator. Uvedel je petletni načrt in ga realiziral. Iz agrarne je hotel narediti industrijsko državo. Več milijonov kulakov je poslal v koncentracijska taborišča, v Ukrajini je od lakote umrlo štirinajst milijonov ljudi. Življenjski standard je upadel, proizvodnja težke industrije je rasla. Raslo pa je tudi nezadovoljstvo sovjetskega naroda. Stalin se je opijal in iskal tolažbo v ženskah, ki so delale v njegovi bližini. Na rojstni dan se je denimo zapil, vzel pod roko stenografko Esfir in jo zvlekel v spalnico, kjer je spala njegova žena Nadežda. Prebudil jo je in predlagal, da bi se v troje ljubili. Žena je planila v sobo hčerke Svetlane in se zaklenila. Ni mogla verjeti, da je njen mož, njen ideal, poteptal njuno ljubezen in začel vleči v družinsko posteljo tuje ženske. Nadežda je to težko prenesla, lotila se jo je progresivna depresija. Po nekem prepiru s Stalinom na partijskem sestanku je naredila samomor. Pustila je poslovilno pismo, v katerem je podprla Buharina v boju za oblast zoper svojega moža. Na pogrebu, ko je šel za njeno krsto, je rekel: »Umrla je kot sovražnik!« Stalina je njena smrt najprej prizadela in obenem razjezila, na koncu pa se je to spremenilo v bes in zlobo, ki so jo občutili njegovi sovražniki. Dal je zapreti sorodnike obeh svojih žena in jih spravil v gulag. Pa ne samo njih. Že nekaj let je svet vedel za Stalinove čistke, pošiljal je boljševike, intelektualce in v mnogih primerih nedolžne ljudi v Sibirijo, kjer je naredil posebna koncentracijska taborišča, v katerih je po mnenju zgodovinarjev umrlo od deset do šestdeset milijonov ljudi!
Bilo je toliko žensk, da jih ni bilo mogoče prešteti
Ovdoveli Stalin se je kmalu zbližal z intelektualko Roso, sestro člana politbiroja Lazara Kaganoviča (1893–1991). Srečno dekle je očetu reklo, da se je zaljubilo v Stalina in da je navdušeno nad njim. Vsak dan mu je začela kuhati priljubljene jedi. Molče je požirala glasove, da jo vara z drugimi ženskami. Tolažbo je začela iskati v literarnih in glasbenih večerih, ki jih je pripravljala z znanimi in neznanimi ruskimi pisatelji in glasbeniki. Kmalu so postali znani kot tako imenovani Rosin salon. Stalin je to nekaj časa mirno prenašal, potem pa se je odločil shajanja moskovskih intelektualcev v salonu svoje žene ukiniti. Izginila pa je iz Kremlja tudi njegova žena, ne da bi kdorkoli vedel, kam … Stalin je ostal zvest svojim seksualnim navadam. Zapeljal je strojepisko, modrooko Anjo Černikovo, ki je bila srečna, da se je prvi človek države zmenil zanjo. Ni jo motilo, ko je ponoči prišel v njeno sobo z neko žensko in ji predlagal, da bi spali v troje. Tudi Anja je izginila čez noč. Stalin jo je hitro zamenjal za novo tajnico Marfo Karnidze. Leta 1941 jo je vzel s sabo v letovišče Soči, toda v Moskvo se je vrnil brez nje. Med drugo svetovno vojno si je v kratkih presledkih, ko ni mislil na vojno strategijo in obrambo pred Hitlerjem, privoščil kakšen kozarec vodke preveč, pa tudi kakšno žensko. Rad je pil v družbi številnih baletk, igralk in kremeljskih uslužbenk. Eden od njegovih sodelavcev je rekel, da je bilo toliko žensk, da jih ni bilo mogoče prešteti. Po končani vojni se je mlada tajnica Evgenija Pavlovna Movšin spoznala s Stalinom in se znašla v njegovi postelji. To je bila še ena neobvezna strast, seksualno izživljanje brez obveznosti. Čez nekaj dni je Stalin v njeni postelji našel tujega moškega. Njegov osebni čuvar je zaslišal v sobi glasno preklinjanje, kričanje, vrata so se odprla, Stalin je vrgel oba ljubimca, okrvavljena, iz sobe in poklical sodelavca Lavrenija Pavloviča Berijo (1899–1953) ter mu rekel: »Odstrani ju, da ju ne vidim več!« Življenje obeh »grešnikov« se je končalo na značilen kremeljski način: odpeljali so ju v klet in tam ustrelili. Stalina je nezvestoba Evgenije tako razkačila, da je čez noč začel prezirati ženske in se jim maščeval, ker ga je ena od njih prevarala.
Umrl je sam, po celonočnem pijančevanju
Prvega marca 1953 je po celonočnem druženju z notranjim ministrom Berijo, bodočim premierjem Malenkovom, Bulganinom in Hruščovom odšel v svojo sobo in omedlel. Njegovi stražarji so mislili, da je zaspal, in ker so imeli navodila, da ga ne budijo, so ga pustili pri miru. Da ga je kap, so ugotovili šele popoldne. Umrl je štiri dni pozneje, petega marca, star 74 let. Baje se je pozneje notranji minister Berija hvalil Nikiti Hruščovu, da ga je prav on »spravil s poti«. Govorilo se je, da se je zastrupil ali pa so ga zastrupili z warfarinom, strupom brez okusa, ki preprečuje strjevanje krvi. Obdukcija pa je pokazala notranje krvavitve, predvsem v možganih in želodcu. Tako je umrl eden največjih tiranov, ki je izjavil, da je smrt enega človeka tragedija, smrt milijonov pa – statistika.