Andy, mediji so ga že poimenovali pošteni Andy, se je v nedeljo, 22. novembra, sprehajal po Londonu in v obcestnem jarku zagledal nekaj lesketajočega. Stvar je izbrskal in ugotovil, da gre za prstan. Odšel je domov in prstan prek spleta pokazal prijatelju ter ga vprašal, koliko misli, da je vreden. Sam je verjel, da gre za kak poceni nakit brez prave vrednosti. Prijatelj mu je takoj povedal, da gre za zaročni prstan, ki je najverjetneje vreden ogromno.
FACEBOOK KAMPANJA
Andy, ki sicer dela kot svetovalec, je povedal, da se mu je ženska, ki je prstan izgubila, zasmilila. »Vem, kako se počutim, ko izgubim telefon, kaj šele da bi izgubil takšno dragocenost,« je dejal. Fotografijo prstana je objavil na spletu in prosil vse, da jo čimvečkrat delijo, da bi našel lastnico. Glede na to, da je vedel, da je prstan veliko vreden, po nekaterih ocenah nekje od 50.000 do 80.000 funtov (od 70.000 do 100.000 evrov), je to bila izjemno nesebična gesta. Seveda bi se lahko javil kdorkoli in trdil, da je izgubil to dragocenost. Vendar draguljarji izdajajo posebna potrdila, ki izkazujejo lastništvo.
LASTNICA SE JE JAVILA
Andy je povedal, da je imela celotna zgodba pravljični konec. »Res sem živ dokaz, da lahko družbena omrežja naredijo veliko dobrega. Verjamem, da sem za to leto opravil vsaj eno dobro dejanje.« Pravi, da ga je kmalu po objavi kontaktirala ženska, ki je želela ostati anonimna; z njo in njenim sorodnikom se je srečal v draguljarni, kjer je zaročenec prstan kupil. Ženska je imela s seboj vsa dokazila, da prstan s 3,5-karatnim diamantom res pripada njej. »Večkrat sem izgubil telefon in zmeraj mi ga je kakšna prijazna oseba vrnila, in za to sem izjemno hvaležen. Resno, moj telefon je kot bumerang,« je povedal Andy.
ANDYJEVO SPOROČILO NA FACEBOOKU
Torej, ko sem vijugal proti domu v nedeljo zjutraj (22. november), so moje majhne vranje oči zunaj, pred Afro-portugalsko restavracijo Nando's (Earls Court) zagledale nekaj bleščečega. Na moje presenečenje se je bleščeči predmet izkazal za diamantni prstan, ki ga lahko vidite na fotografiji. V tistem trenutku sem se počutil kot Gollum (iz knjige Gospodar prstanov). Kar nekaj trenutkov sem se naslajal ob svoji najdbi. A namesto da bi odšel v zastavljalnico in nato zapravil ves denar za loto listke, sem se odločil, da bom napravil pravilno stvar in vrnil prstan lastnici ali lastniku, ki je gotovo zelo žalostna/-en. Na nakit se seveda ne spoznam in domneval sem, da gre za kakšen poceni ponaredek, a me je nato moj prijatelj informiral, da gre za zaročni prstan. (Andy je nato pripisal potek pogovora s prijateljem.)
Prstan naj bi bil vreden okoli 100.000 evrov.
Jaz: Poglej ta prstan, ki sem ga našel včeraj.
Poročeni prijatelj: J*b*te, to pa je izjemen zaročni prstan. Ne bi rad bil v čevljih dekleta, ki ga je izgubila.
Jaz: Kako pa veš, da je zaročni prstan?
Poročeni prijatelj: Ker je dobesedno posut z diamanti, ti idiot.
Tudi sam sem že čutil globoko bolečino, ko sem recimo izgubil telefon, zato si lahko vsaj približno predstavljam, kako grozljiv je občutek, ko izgubiš zaročni prstan. Zato vas vse prosim, da delite to fotografijo in moje sporočilo. Nalepite jih na cestne luči, da skupaj vrnemo prstan lastnici. Če se lastnica ne bo javila, ga bom dal predelati v prstan za v popek, ki si ga že od nekdaj želim. Jutri bom odšel v draguljarno, da vidim, če ima kakšne posebne karakteristike, s katerimi bi našli lastnico. In da preverim, ali je pravi. Hvala!
No, izkazalo se je, da je bil prstan pravi, kmalu pa se je javila tudi lastnica, in upamo lahko, da je Andyja vsaj malce nagradila za njegovo poštenost. Če si njen bodoči mož lahko privošči tako drag prstan, potem si lahko tudi nagrado za poštenega Andyja.