Feng Molin s severozahoda Kitajske nima lahkega življenja. Njegova mati je slepa že od otroštva, oče je zaradi akutnega meningitisa oslepel leta 2006. Družina od takrat živi od državne pomoči. Vendar pa je bil Feng že pred letom 2006 tisti, ki je preživljal družino. Od sedmega leta je pomagal okoliškim kmetom, tako prisluženi denar pa je porabil za gospodinjske aparate.
Feng si želi lepe prihodnosti – da bo imel dovolj denarja zase in za svoja starša.
Potem ko so zaprli osnovno šolo v njegovi vasi, je začel šolo obiskovati v ne ravno bližnjem mestu Yanmen. Kar pomeni, da so mu dodelili posteljo na tamkajšnjem kampusu, kjer biva čez teden. Ob vikendih pa se vrača domov, da počisti in poskrbi, da bosta starša imela dovolj hrane do njegove vrnitve. Ko zaključi z delom, se posveti domači nalogi in učenju, časa za kaj več nima.
Mladenič zavrača vsakršno pomoč. »Biti s starši je moja največja radost,« je dejal. »In najpomembneje je, da lahko moja starša dobro živita.«