Dele papirusa, dolgega 4,7 metra in širokega 40 centimetrov, so razvili v mobilni komori iz pleksi stekla, v kateri je bila 96-odstotna vlaga. Ta je bila potrebna, da so se zrahljale plasti, ki so bile zlepljene, obenem je preprečila razpad papirusa.
Papirus, ki so ga preučevali na tehnični univerzi v Kölnu, je v Nemčijo prinesel nemški zbiratelj, ki ga je pridobil od nekega angleškega arheologa. Na svetu obstaja od 100 do 150 podobnih zvitkov.
Za stare Egipčane smrt ni bila tabu. Z njimi so v grob običajno položili tudi predmete, ki so jih uporabljali že v v času svojega življenja.