Tovrstne združbe delujejo tik pod površjem naše civilizacije, z nedoumljivimi cilji in motivi, ki vodijo proti viziji prihodnosti, kakršne si verjetno ne mogoče predstavljati. Ena takšna domnevno tajna združba zadeva devet skrivnostnih moških. V starodavni Indiji naj bi nastala z namenom varovanja prvobitnih skrivnosti; a ne le njih, temveč tudi nas. Deveterica naj bi nas zavarovala pred znanjem, do katerega bi se lahko dokopali s preveč vnetim zretjem v globine vesolja.
Za priljubljenost Devetih neznanih moških je veliko naredil francoski pisec Louis Jacolliot.
Modreci na obrobju
Leta 237 pr. n. št. je divjala krvava vojna. Indija je ječala pod cesarjem Ašoko Velikim, ki je Mavrijskemu cesarstvu vladal z jekleno pestjo. Njegov ded je bil Čandragupte, prvi vladar omenjenega cesarstva – bil je prvi, ki je resnično združil države današnje Indije, Pakistana, Afganistana in Bangladeša. Ašoka je osvajal Kalingo – območje, ki leži med Kalkuto in Madrasom. Kar naj bi bila preprosta operacija, se je sprevrglo v mesarsko klanje več kot 100.000 mož. Prizor se je dotaknil hladnokrvnega cesarja. Jekleno pest je razklenil v dlan miru, namesto uničevanja se je lotil združevanja. Spreobrnil se je v budizem in postal vegetarijanec. Zgodba pravi, da se je, ko se je zavedel, da je mogoče tehnološki napredek uporabiti tudi v zle namene, odločil, da bo človeštvo pred njim zaščitil. Zato je ustvaril skrivno združbo, zadolženo za zbiranje in varovanje znanja, ki bi lahko bilo uporabljeno v uničevalne namene. Tako je nastala združba Devet neznanih moških. Bili so to učenci znanosti, katerim je bilo v knjižni obliki zaupano vso znanje, ki ga je pridobilo človeštvo, oni pa so temu znanju po potrebi dodajali ter ga nato posredovali svojim naslednikom, čeprav je mogoče zaslediti, da so odklenili skrivnosti nesmrtnosti. Kakorkoli že, vedno jih je bilo devet, vsak s knjigo z vsem znanjem z določenega področja, imeli pa naj bi celo lastno govorico. Civilizacije so cvetele in propadale, oni pa naj bi vedno ostajali na obrobju.
Devet knjig znanja
Prva od knjig naj bi se ukvarjala s propagandnimi prijemi, psihološkim vojskovanjem in manipulacijo. Druga se je domnevno bavila s človeško psihologijo in umetnostjo ubijanja. Na straneh tretje naj bi bilo zbrano znanje s področja mikrobiologije, na straneh četrte znanje alkimije. Peta naj bi se ukvarjala s komunikacijo – tudi z Nezemljani. V šesti naj bi bile skrivnosti gravitacije, v sedmi skrivnosti kozmologije. Osma naj bi se bavila z naravo svetlobe, zadnja pa s sociologijo.
Redki posvečenci
Znanje iz teh knjig, čeprav varovano, je občasno vseeno našlo pot med ljudi. Takrat je prišlo do preboja na raznih področjih. Govori se tudi, da naj bi se deveteri občasno razkrili posebnim posameznikom in z njimi delili svoje znanje. Eden takšnih posameznikov naj bi bil papež Silvester II. Legenda pravi, da se je nekega dne brez jasnih razlogov odpravil v Indijo, vrnil pa se je z znanjem, ki je bilo veliko pred svojim časom. To naj bi bilo razvidno iz bronaste glave, ki naj bi jo zasnoval papež sam in ki naj bi z »da« ali »ne« odgovarjala na raznorazna vprašanja. Silvester je trdil, da gre zgolj za mehansko napravo, vsi ostali pa so bili prepričani, da je na delu magija. Papežu pripisujejo več tovrstnih izumov, a se po njegovi smrti niso obdržali.
Veliko besed, a nič dokazov
Za priljubljenost Devetih neznanih moških je veliko naredil francoski pisec Louis Jacolliot. Pisal je konceptih, ki so se utelesili šele veliko pozneje, domnevno pa naj bi celo priznal njihov obstoj. Še en tak pisec je bil Talbot Mundy, ki je v Indiji preživel 25 let. Vseeno pa še nihče ni predstavil enega dokaza, ki bi lahko potrdil njihov obstoj, čeprav se jih je lotilo kar nekaj piscev.
