Zgodovina uči, da želja po prakticiranju magije ni izumrla z razsvetljenstvom.
Te naj bi bile osnova za vse poznejše skandinavske tako imenovane »črne knjige«, med drugim namenjene klicanju demonskih entitet. Spet druga legenda pravi, da je pravi Ciprijan v resnici bil izredno lepa, zapeljiva, inteligentna in ponižna mehiška nuna iz 14. stoletja. Tretja legenda govori o svetem Ciprijanu Kartaškem – mogočnem grškem čarodeju, ki je, preden se je spreobrnil v krščanstvo, med ljudi vabil demone. Njegovemu poznejšemu svetniškemu življenju navkljub je srednjeveške avtorje pričakovano bolj zanimala njegova ne tako svetniška preteklost – v 15. stoletju je v Franciji tako nastala slika Ciprijana in dveh peklenščkov. Kakorkoli že, Ciprijan je postal skupen psevdonim za ljudi z obrobja družbe, ki so se poskušali v črni magiji.
Samo peščici izbrancev, katerim je bilo posredovano znanje, je bilo namenjeno, da razumejo tovrstne knjige.
Samo za posvečene
Pred kratkim je javnosti postala dostopna knjiga iz 18. stoletja z zloveščim naslovom Ključ pekla, katere avtor naj bi bil Ciprijan oziroma eden od njih. Razen tega je o sami knjigi znanega bolj malo. Tako so podobe in nenavadni simboli v 21. stoletje vstopili brez konteksta in ključa do njihovih skrivnosti. Kot so avtorji verjetno tudi nameravali. Samo peščici izbrancev, katerim je bilo posredovano znanje, je bilo namenjeno, da razumejo tovrstne knjige. Sodobni »čarodeji« jih morda lahko razumejo, zgodovinarji jih morda lahko kontekstualizirajo, a te knjige za nas bolj kot ne ostajajo šifre, čeprav je mogoče razumeti kakšno besedo v latinščini ali hebrejščini.
Magija z roko v roki z razumom
Kar pa ne pomeni, da so to ostanki preteklih dni vraževerja in nevednosti. Zgodovina namreč uči, da želja po prakticiranju magije ni izumrla z razsvetljenstvom – knjige z uroki so uspevale v času, ko so Voltaire, Hume in Kant slavili zoro razuma. Nekateri celo menijo, da razsvetljenstvo ni nujno izključevalo magije, saj svetovljanski okultisti, kot je bil denimo grof Alessandro Cagliostro, ne bi mogli obstajati brez mednarodne izmenjave idej, kakršna je bila Pisemska republika – skupnosti intelektualcev, ki je delovala na daljavo in tako tvorila metafizično Republiko, ki je presegala meje posamičnih držav. Tovrstne ideje krožijo še danes, poganjajo pa jih bolj prefinjena spletna omrežja.
