Ludvik je postal kralj s štirimi leti. Njegov oče je na smrtni postelji zaprosil ženo Ano Avstrijsko, da poskrbi za njuna otroka, Ludvika in mlajšega brata Filipa Orleanskega. Mati pa je prevzela oblast v svoje roke in za regenta postavila sebi ob bok prvega ministra, kardinala Giulia Mazarina. Ludvik je bil zaljubljen v nečakinjo kardinala Mazarina, v lepo Marijo Mazarini, vendar je njegova mati temu ostro nasprotovala. Ludvik je bil v svojem času najbolj željen ženin. Tako je mislila tudi njegova sestrična Ana Marija Louisa Orleanska (1627–1693), ena najbolj bogatih dedinj v Franciji. Bila je enajst let starejša od njega in ga je hotela naučiti spolnih veščin. Ko se je zapletla v tako imenovano frondo, je morala za pet let v izgnanstvo. Ludvik je našel še starejšo, bolj izkušeno žensko od sebe. To je bila Baronka de Beauvais (1614–1689). Petnajstletnega mladeniča je srečala med odhodom iz kopališča in ga preprosto prisilila v spolni akt oziroma posilila. Za opravljeni »posel« ji je bil Ludvik hvaležen do konca življenja. Ženska je pozneje dobila hišo in visoko rento. Prihajala je v Versailles še, ko je bila stara dama. Tako kot prva nečakinja kardinala Mazarinija je Ludvika vznemirila tudi druga sestrična, Olimpija Mazarini (1638–1708). Pravijo, da je imela čudovite oči, polne ognja, kar je bilo dovolj, da si je kralj, ki se ji je približal, osmodil krila kot vešča. Srečala sta se, združila in razšla. Ludvik pa se je še dalje vrtel v krogu kardinalove razvejane družine. Ko je umirala kardinalova sestra in jo je obiskal Ludvik, je tam zagledal tretji sestro – Marijo (1639–1715). Sicer ni bila tako lepa kot sestri, zato pa inteligentna, duhovita v razgovorih. Skupaj sta jahala po kraljevskem parku, skupaj sta gledala umetniške slike, ob njej se je dobro počutil. Vedel je, da ga dekle ljubi, ker je spoznala, kakšen je, in ne zato, ker nosi kraljevski plašč. Leta 1658 je Ludvik resno zbolel za tifusom. Jokajoča Marija je ob njem klečala ure in ure. To je bil znak za Ano Avstrijsko in kardinala, da mu morata čim prej najti ženo, ustrezno dinastičnem ugledu.
Nezanimiva, debela Ludvikova žena, ki ni znala plesati
Kardinal Mazarini je začel spletkariti, cilj mu je bil sprovocirati španskega kralja Filipa IV. (1605–1665), mlajšega brata Ane Avstrijske. Francija in Španija sta bili že nekaj časa v vojni. Obe sta se denarno izčrpali, Mazarini je pripravil predlog o miru, ki naj bi ga potrdila kraljevska poroka. Filip IV. je imel hčerko Marijo Terezo (1638–1683), ki je bila samo pet dni mlajša od Ludvika. Ta je napisal bodoči izvoljenki pismo, kar je vznejevoljilo španskega kralja in ga ni pokazal svoji hčerki. Toda njena teta, Ludvikova mati, je vzela stvari v svoje roke. Tretjega junija 1660 je bila v Španiji zastopniška poroka, šest dni pozneje pa sta zaročenca skupaj stopila pred oltar v pirenejskem mestecu Saint-Jean-de- Luz. Poroka ni bila kdo ve kako imenitna. Nevesta je bila sicer plavolaska, vendar so črte obraza kazale habsburški značaj. S svojimi obeski, pričesko in obleko je bila prej podobna navadni meščanki kot kraljici. Nagnjena je bila k debelosti, intelektualno kralju ni bila dorasla. Zbirala je palčke za svoj vrt, imela krdelo psov, dneve je rada preživljala za kvartaško mizo. Poleg tega se ni naučila francoščine, tudi plesati ni znala, medtem pa se je kralj ukvarjal z baletom. Vzdevek Sončni kralj je dobil kot petnajstletnik, ko je v baletni predstavi nosil na glavi veliko masko pozlačenega sonca. Marija Tereza je bila trmasta, ni hotela izpolnjevati kraljevih želja, zato se je kralj začel zabavati s svojo sestrično Jano Ano (1644–1670). To je bilo tisto enajstletno dekle, ki jo je Ludvikova mati izbrala leta 1655, da zapleše z njenim sedemnajstletnim sinom prvi ples. Ana je bila pravo nasprotje kraljevi soprogi: rada je jahala, rada je imela slikarstvo, skupaj z njim je plesala balet v mesečini. Na kraljevskem dvoru je dobila vzdevek Madame, vsi, od matere do služinčadi, so jo gledali postrani, zato si je izmislila ukano. Nagovorila je Ludvika, da je zalezoval druge dame na dvoru, sama pa sta se še naprej naskrivaj dobivala. Priložnost je delala tatu in Ludvik je na Ano pozabil ter se zapletel v nove ljubezenske avanture.
Ena ženska odide, druga pride
Nova izvoljenka je postala Louisa de La Valliere (1644–1710), do ušes zaljubljena v kralja, ker se ji je zdel šarmanten, galantni dvorljivec. Ko se je razvedelo za njuno zvezo, so vsi okrog njiju poskočili, predvsem Marija Tereza in Ludvikova mati. Za Louiso se je dvor spremenil v pekel. Ni se znašla v spletkah, finančni minister Nicolas Fouquet (1615–1680) jo je hotel podkupiti in tako užalil oba, Louiso in kralja. Oglasila se je tudi cerkev in kralja obsodila za prešuštvovanje, kar je bilo za dekle preveč. Ko je kralj Ludvik XIV. sprejemal španskega veleposlanika, je vstopil v sobo lakaj in rekel kralju na uho, da je La Valliere vstopila v samostan. Kralj je prekinil avdienco, zagrabil plašč, zajahal najhitrejšega konja in pridirjal v samostan Chaillot v bližini Pariza. Stisnil je dekle v objem, ji rekel, da brez nje ne more, in jo nagovoril, da se je vrnila. Poleti 1663 je zanosila. Kralj je hotel rojstvo otroka zadržati v strogi tajnosti, preselil jo je v najeto hišo v pariškem predmestju. Rodila je sina, a po petih dneh se je morala znova pojaviti na dvoru, ko da se ni nič zgodilo. Na podoben način se je kralju rodilo še več nezakonskih otrok. Mati ga je hotela na vsak način spraviti na pravo pot, Ludvikova žena ji je pomagala. Ob neki priložnosti je izjavil, da se bo zresnil, ko bo star trideset let. Njegova mati tega ni dočakala, umrla je prej in Ludvik XIV. ni imel več nobenih zadržkov. Začel je varati ne samo ženo (njo je že prej), temveč tudi svoje priležnice. V ljubezenske scene je privolila stara znanka Olimpija Mancini, prva dama dvora, vojvodinja de Navailles, pa je raje dala iz previdnosti zamrežiti okna kraljevih deklet. Po šestih letih je odšla z dvora tudi Louise. O kraljevi ljubezni in nezvestobi je do smrti razmišljala v samostanu karmeličank. Kralj se je namreč zagledal v njeno prijateljico Francoise-Antena madame de Montespan (1640–1707).
Kralj ni mogel brez seksa
Kralj Ludvik XIV. ni bil samo ženskar, temveč tudi razgledan politik. Denarno je podpiral nekatere francoske pisatelje, denimo Jeana Racina, Jeana de Fontaina in Pierra Corneilla, njegov priljubljeni glasbenik je bil Jean-Baptist Lully, tvorec francoske opere, oboževal je pisatelja Moliera; njegovemu sinu je bil celo krstni boter. V Flandriji ni slavil samo zmage, ampak tudi ljubezen z novo žensko. Lepa markiza se mu je končno vdala z dušo in telesom. Od leta 1663 je bila poročena z markizom Montespanom (1640–1691) in imela z njim dva otroka. Ko se je njen mož vrnil z vojaškega pohoda ob španski meji, je ženi in kralju zagrenil življenje. Na sprejemu pri vojvodi de Montausierju (1610–1690) je naredil škandal in malo je manjkalo, da žene ni ubil. Kralj ga je vtaknil za teden dni v ječo, da bi se ohladil, nato ga je izgnal iz Pariza. Ko je kralj umaknil njenega nasilnega moža iz njene bližine, se je madame de Montespan posvetila kralju in razkošju, v omamnih vonjih eksotičnih rastlin, okrog sebe je zbrala najrazličnejše živali, mali živalski vrt. Svojemu ministru Colbertu je kralj naročil, naj ji izpolni vsako željo ne glede na prazno državno zakladnico. Kraljevski lakaji so jo poimenovali Quanto (koliko). Kralj je postal odvisnik od njenega seksa. Po trikrat na dan jo je obiskoval v sobanah, včasih je bil tako nestrpen, da je sobarici pomagal slačiti njen korzet. Od leta 1671 je imela madame de Montespan najlepše sobane v Versaillesu (na voljo je imela dvajset soban, kraljica samo enajst). Bila je drzna, prepričana, da drži s svojim seksom kralja v pesti. Ni se ji upiral, celo bal se je je. Ko so imenovali nove maršale Francije, a med njimi ni bilo imena njenega brata vojvode de Vivonne (1636–1688), mu je naredila takšno sceno, da so brata takoj vpisali na seznam. Ljudje so potem govorili, »da je sedem maršalov napredovalo po zaslugi meča, samo eden po zaslugi nožnice«. Za veliko noč 1675 ji je njen spovednik dejal, da kraljevi priležnici ne bo dal odpustka. Vernik ni mogel iti k obhajilu, če prej ni bil pri spovedi. Cerkev se je znova uprla kralju in obsodila njegovo priležnico. Kralja je to zelo prizadelo. Zahteval je od nje, da se ga službeno odreče. To je trajalo samo dobro leto dni, ko sta se ponovno našla. In kralj jo je spet obdaril, tokrat z ladjo. Leta 1679 je dobila naslov vojvodinje, kar je bil njen labodji spet. Začela se je rediti, saj je kralju rodila sedem otrok, od tega sta dva odrasla.
Država, to sem jaz!
Kralj je že pred tem opazil na dvoru mlado Angeliko de Scorailles de Roussille de Fontanges (1661–1722), ki je bila pravo nasprotje njegove trenutne ljubice. Dvajsetletno dekle mu ni delalo nobenih težav, uživala je v svoji petminutni slavi. Zgodilo se je, da se je vozila madame de Montespan v kočiji s šestimi vprežnimi konji, kralj pa je Angeliki dal kočijaža z osmimi konji. Madame tega ni mogla prenesti. V Angelikino sobo je ponoči spustila dva medveda, ki sta uničila sobane, vendar Angelike ni bilo v sobanah. Leta 1680 je rodila, vendar je dete umrlo, Angelika pa je zbolela. Kralj je bil razočaran, kljub temu ji je dal naslov vojvodinje in visoko odpravnino. Angelika je odšla v samostan. Kralj jo je prišel obiskat in se razjokal ob njeni postelji, ona pa mu je rekla: »Umiram srečna, ker sem videla jokati svojega kralja.« Po njeni smrti so se razširili neutemeljeni glasovi, da je bila zastrupljena. Na dvoru se je sukala tudi guvernanta kraljevih otrok, spoštovana vdova Francoise Scarron (1635–1719). Baje je imela » najlepše oči na svetu«. Vanje se je končno zagledal tudi kralj. Po dve uri na dan se je igral s svojimi otroki, samo da bi bil v njeni bližini. Končno jo je osvojil, guvernanta je popustila, pri tem pa ga je nagovarjala, naj se vrne k svoji ženi. Kraljica Marija Tereza je umrla leta 1683. Z njo je imel šest otrok. Z Louiso de La Valliere je imel dva nezakonska otroka, z markizo de Montespan pa šest prav tako nezakonskih otrok. Bil je absolutist, ki ni delil oblasti ne s parlamentom, ne s plemiči in ne s protestanti. Zgovorna je njegova absolutistična trditev: »Država, to sem jaz! (L'etat c'est moi!)«
