Nekega dne novembra leta 2012 je ribič po imenu Salvador Alvarenga sprejel usodno odločitev – navkljub opozorilom o slabem vremenu se je s svojim slabih osem metrov dolgim čolnom odpravil na morje.
Salvador Alvarenga je večino prisluženega denarja porabil za alkohol in marihuano.
Prekomerno ribarjenje je dodobra načelo ribje populacije ob mehiški obali. Ribiči morajo zato za dober ulov pluti dlje na odprto morje. V 60-urni izmeni lahko dober ulov – tun, mečarica in predvsem morski pes – ribiču prinese okoli 230 evrov. SalvadorAlvarenga je večino tako prisluženega denarja porabil za alkohol in marihuano. Zagret ponočnjak je slovel po svoji radodarnosti in naklonjenosti nežnejšemu spolu. Tistega dne njegov običajni ribiški partner ni bil na voljo, zato je s seboj vzel neizkušenega 22-letnega EzequielaCordobo. Alvarenga je bil prepričan, da ima dovolj izkušenj za oba. A kot se je izkazalo, je imel prav le na pol. Nikakor ni mogel vedeti, da ga bodo te izkušnje obdržale pri življenju – verjetno še nihče ni tako dolgo preživel na majhnem plovilu. Medtem ko je 36-letnik imel to srečo, usoda Cordobi ni prizanesla. 14 mesecev je plul po Tihem oceanu v čolnu s pokvarjenim motorjem in kot po čudežu preživel. Ko je končno dosegel kopno Marshallovih otokov severovzhodno od Avstralije, je bil dobrih 11.000 kilometrov oddaljen od točke, kjer se je začelo njegovo nepričakovano potovanje.
14 mesecev je plul po Tihem oceanu v čolnu s pokvarjenim motorjem in kot po čudežu preživel.
Vse za preživetje
Alvarenga je vedel, kako ravnati v primeru neviht, a kaj ko mu jo je zagodel motor. Ob koncu 16-dnevne nevihte, sta bila ribiča, ki sta v tem času mrzlično zlivala vodo iz čolna, od obale oddaljena skoraj 500 kilometrov. Torej daleč zunaj dosega mehiške obalne straže, ki seveda ni vedela, da sta preživela. Alvarenga je v obupu goltal cele meduze. Pojedel bi tudi svoj prst, a ni bil prepričan, da bi lahko zaustavil krvavitev. Zato je raje jedel svoje nohte in celo dele brade, marinirane v morski vodi. Oba s Cordobo sta pila svoj urin. Bolj ko ju je odnašalo proti jugozahodu, bolj raznovrsten je postajal njun ulov. Iz plavajočih smeti sta pobrala steklenice in vedra ter v njih zbirala deževnico. Jedla sta kostoroge, tudi njihove ostre zobe. Želvam sta pila kri, iz njihovih oklepov pa izdelovala vesla, dokler nista spoznala, da je početje docela nesmiselno. Z rokami sta lovila ptice – pojedla sta celo perje. To jima je skoraj zamašilo črevesji, a so se jetra morskega psa izkazala za dobro odvajalo. Ribja zrkla so bila prava poslastica in dober vir vitamina C.
Ves čas je sanjaril o srečanju s svojo hčerko.
A sčasoma je Cordobina odločnost popustila – postajal je depresiven, zavračal je hrano. Po štirih mesecih je umrl. Alvarenga je več ur jokal. Cordoba je svojega kapitana prosil, naj ne je njegovega trupla. Šest dni je njegovo truplo počivalo na čolnu, preden ga je Alvarenga odvrgel v morje. Čez dan se je skrival v zamrzovalniku, namenjenemu skladiščenju ulova, zvečer in čez dan, ko je to Sonce dopuščalo, pa se je zabaval z nogometom. Kot žoge so mu služile posušene ribe napihovalke. Da ne bi znorel, si je ustvaril alternativno resničnost, ki je postala tako živa, da je pozneje trdil, da je na morju užival najboljše obroke in spolne odnose. Obenem pa je ves čas sanjaril o srečanju s svojo hčerko.
Cordoba je svojega kapitana prosil, naj ne je njegovega trupla. Šest dni je njegovo truplo počivalo na čolnu, preden ga je Alvarenga odvrgel v morje.
Samo mahali so
Vsake toliko je srečal ladjo. Tako je nekega dne obupan mahal posadki tankerja, ki pa mu je le mahala nazaj. Na 438. dan ga je morje naplavilo na Ebon, najjužnejši atol Marshallovih otokov. Če bi ga zgrešil, bi plul še slabih 5.000 kilometrov, dokler ne bi dosegel Filipinov. Na njegovo srečo je bil atol naseljen. K sebi sta ga vzela domačina, ki sta morala več ur poslušati njegovo nebrzdano govorjenje. Od tam zanj tako ni bilo več dolgo do tako želene združitve s hčerko, o kateri je sanjal, ko ga je v neznano nosilo morje.
