Novice Svet24

Njegove trditve menda niso iz trte izvite, kot naj bi bil iz trte izvit pristanek na Luni – Bart Sibrel trdi, da premore dokaze, da je Centralna obveščevalne agencija (CIA) zrežirala pristanek slovite vesoljske odprave Apollo 11 na čelu s poveljnikom Neilom Armstrongom, kateremu sta družbo delala še pilot Komandnega modula Michael Collins in pilot Lunarnega modula Edwin Aldrin. Človek tako menda še ni stopil na Luno, ker je to pač prenevarno. Po filmarjevem sklepanju bi namreč na Luni že stale človeške postojanke, če bi pot do nje dejansko bila mogoča. S tehnologijo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja gotovo ne, je prepričan. Še več: Sibrel meni, da raketoplani tistega časa niso bili zmožni niti izstopiti iz Zemljine orbite, kaj šele, da bi zmogli smrtonosno sevanje. A vseeno pristanek lunarnega modula Apolla 1 20. julija 1969 (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) velja za enega največjih dosežkov človeštva. Milijoni se še vedno spominjajo slovitih Armstrongovih besed: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.«

Wikipedija

Besede naj bi mu v usta polagali agenti Centralne obveščevalne agencije.

Neobdelani posnetki

Potegavščina, če vprašate Sibrela. Ta se že vrsto let trudi, da bi dokazal svoje. Po novem z neobdelanimi posnetki, ki naj bi jih dobil od Nase in ki so bili skriti pred javnostjo. Ti posnetki naj bi vsebovali še radijske pogovore med posadko in tretjo osebo, ki astronavtom daje navodila kaj in kdaj izustiti. Tako naj bi skrivnosten glas Armstrongu dejal »govori«, preden ta začne poročati Nasi. Sibrel je prepričan, da je glas pripadal agentu Centralne obveščevalne agencije.

Sevanje in meteorski dež

51-letnik meni, da je ideja o človeku na Luni kratko malo absurdna in da je zgolj služila preusmeritvi pozornosti z dogajanja v Vietnamu. »Če bi bilo tako lahko leta 1969, bi danes na Luni stale baze,« je dejal. Vendar pa javnost slepo verjame v dogodek, ki ni bil izvedljiv takrat in ki ni izvedljiv danes, meni. V tem oziru opozarja na nevarne koncentracije sončnega in kozmičnega sevanja, ki obkrožajo Zemljo.

Če so leta 1969 pristali na Luni, bi morali z današnjo tehnologijo isti podvig zlahka ponoviti, meni Sibrel.

Delci tako imenovanih Van Allenovih sevalnih pasov izvirajo tako iz sončnega vetra kot iz kozmičnih žarkov. Da bi torej odprava Apollo 11 dejansko lahko bila uspešna, bi morala oprema in posadka bitizaščitena pred intenzivnim sevanjem. Kar pa ni bila, saj se Nasa še vedno ubada s težavico, ki jo predstavljajo omenjeni pasovi. Kot dodaten razlog za skepso navaja še meteorski dež, ki naj bi Luno prizadel vsakih 48 ur in kateremu se astronavti ne bi mogli izogniti. Kot se sam ne more izogniti grožnjam s smrtjo, ki si jih je prislužil s svojim prizadevanjem.