Vsi so odšli, hčerka jima je umrla ... Sama sta že 45 let
R.T.
22. 10. 2015, 15.43
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:
Zadnjih petinštirideset let sta bila Martin in Sinforosa Colomer edina prebivalca La Estrelle, zapuščene španske vasice. Družbo jim delajo trije psi, štiri kokoši, petelin, približno petindvajset mačk in nekaj čebel.
Twitter
Zaradi svojega neobičajnega načina življenja je razumljivo, da se počutita, kot da sta zadnja človeka na Zemlji. Kako tudi ne – najbližja človeška naselbina je od vasice La Estrella oddaljena vsaj petindvajset kilometrov. A ni bilo vedno tako. V preteklosti je La Estrella prekipevala od življenja. V njej je živelo na stotine ljudi; tam je stala cerkev, dve šoli in več lokalov. Imela pa je tudi karakter, ki ga ji je dala zanimiva legenda – zgodba pravi, da je bila vas ustanovljena ekskluzivno za ljubice bogatih moških. Sodeč po različnih virih je uničevalna nevihta leta 1883 pomenila smrt skoraj polovice vseh prebivalcev in uničenje vsaj sedemnajstih domovanj. Vaški trg, župnišče in cerkev so ostali nepoškodovani, spomin na preminule pa so počastili s spomenikom. Zdi se, kot da je vasica v letih po katastrofi nekako izgubila svoj čar, saj so domačini počasi začeli zapuščati svoje domove.
Twitter
»Moja žena je bila rojena tu, zato noče oditi. Če bi bilo odvisno od mene, bi odšla že zdavnaj, a je ne morem pustiti tu.«
Zgodba Martina (79) in Sinforose Colomer (82) se je začela približno sedemdeset let pozneje, ko sta bila ena od redkih mladih ljudi, ki so še vztrajali v La Estrelli. »Spoznal sem jo nekega dne, ko sva oba v vas zganjala živino,« se spominja Martin. Ko je bila živina na varnem v hlevu, sta se odpravila v enega od dveh še obratujočih lokalov v vasi in se zaljubila. Martin in Sinforosa sta se poročila in si v La Estrelli tudi ustvarila družino. Ostala sta tudi, ko so odhajali drugi. »Okoli dvesto ljudi je še živelo tu,« je povedal Martin. »Imeli smo učitelje, župana, policista, pogrebnika in duhovnika. Nato pa so v roku dveh let vsi odšli.« Hči jima je zaradi strdka v glavi umrla, ko je imela dvanajst let. Danes bi jih imela oseminštirideset, se spominja Martin. Tako sta sčasoma v vasi ostala sama. »Moja žena je bila rojena tu, zato noče oditi. Če bi bilo odvisno od mene, bi odšla že zdavnaj, a je ne morem pustiti tu,« je pojasnil Martin, ki z ženo v osami živi že petinštirideset let.
Martin in Sinforosa danes živita brez telefona, televizije, elektrike ali vode. Imata star avtomobil, s katerim vsake toliko odpotujeta v najbližje mesto, a sta, kot pravita, s svojim preprostim načinom življenja povsem zadovoljna. Zamotita se z delom, ukvarjata se z živalmi, družbo pa jima dela radijski sprejemnik. Vsaj dokler ju kdo ne obišče za vikend.
