Novice Svet24

Izabela Juriševič si je z veliko trme in trdega dela ustvarila sanjsko kariero, v kateri pomaga drugim, pred meseci pa sta s partnerjem okusila še čare starševstva.

Pri dveh letih, ko je zbolela za uroinfektom, so zdravniki po naključju ugotovili, da je gluha. »To je mamo zelo pretreslo, saj do takrat ni opazila, da je z mano kaj narobe. Sledil je popoln šok, nato pa so zdravniki staršem predlagali, da bi me dali v zavod za gluhe in naglušne, a v to nista hotela privoliti. S trmo sta me vozila od zdravnika do zdravnika, terapevta ...« se spominja Izabela, ki se je z veliko vztrajnosti naučila govoriti. Čeprav je gluha, ni nikoli hotela biti drugačna od drugih, zato je obiskovala običajno osnovno in srednjo šolo.

ac

 Izabela Juriševič je kljub gluhoti dokazala, da je s trdim delom in iskreno željo možno doseči prav vse cilje.

TRMASTO SLEDENJE SANJAM

»Po koncu srednje šole sem se znašla pred pomembno odločitvijo. Želela sem se vpisati na fakulteto. Razmišljala sem, kakšen poklic bi bil najprimernejši zame in kje bi lahko dobila zaposlitev. Kolebala sem med pedagoško fakulteto in fakulteto za socialno delo. Izbrala sem socialno delo. Za ta študij sem se odločila predvsem zato, ker sem želela pomagati gluhim in naglušnim. Na fakulteti nisem imela posebnih privilegijev, lahko sem le podaljšala pisanje izpita, česar pa nisem nikoli izkoristila. Spremljanje predavanj je bilo zame naporno. Nekateri profesorji so bili za to dovzetni in so bili obrnjeni proti meni, ko so govorili, a večina tega ni počela. Zato sem jim težko sledila; veliko lažje mi je bilo na vajah, kjer smo delali v manjših skupinah,« se spominja.

OPERACIJA, KI JI JE SPREMENILA ŽIVLJENJE

Življenje ji je povsem spremenila operacija, v kateri so ji vstavili polžev vsadek; zanjo se je odločila konec marca 2007. Po operaciji je en mesec okrevala doma. Na enem ušesu je imela slušni aparat, na drugem pa polžev vsadek. Bilo je zelo čudno, zvoke je slišala samo na eno uho. »Moj glas mi ni bil všeč. Z zdravnico sva počasi zviševali jakost zvoka. Poleti sem prvič slišala oglašanje čričkov. Dva meseca sem imela zaradi novih zvokov manjše glavobole. V bistvu sem se morala znova naučiti poslušati. Hodila sem na slušne in govorne vaje. A življenje z vsadkom je veliko lažje,« pripoveduje Izabela, ki je sicer popolnoma gluha. Zato telefonira le z ljudmi, ki so ji blizu, ker pozna njihov glas, barvo in intonacijo.

Izabelina življenjska misel: »Z vami bi rada delila še to misel: pomena življenja ni treba iskati v naših uspehih, ampak prej v tem, kar želimo doseči.«

PRILAGODILA SE JE OKOLJU

»Okolju sem se prilagodila tako, da sem se naučila razločno govoriti, da me lahko drugi razumejo. Če grem v trgovino, moram razločno povedati, kaj želim, sicer me prodajalka ne razume. Dogaja se mi, da včasih marsikdo niti ne pomisli, da sem gluha. Pomislijo, da sem študentka na izmenjavi,« ponosno pove. Pred leti je okusila tudi čare sprehajanja po modni brvi. »Z manekenstvom sem se srečala, ko me je znanka prosila, če bi na modni reviji nastopila v poročni obleki, ki jo je sama kreirala. Z organizatorjem sva si izmenjala elektronske naslove in čez čas mi je poslal povabilo na lepotno tekmovanje. Nisem imela visokih pričakovanj, saj se mi je zdelo, da so bila druga dekleta primernejše kandidatke od mene. Ko so razglasili rezultate, sem bila nad zmago zelo presenečena. To je bilo zame čudovito doživetje. Dobila sem občutek, da nekaj veljam, kljub svoji pomanjkljivosti – gluhoti. To me je spodbudilo, da sem se pozneje prijavila še na druga tekmovanja. Prijavila sem se zaradi gluhe punce, ki je želela tekmovati za naslov mis Slovenije, pa so jo zaradi gluhote zavrnili, češ da ne bi slišala glasbe in se zaradi tega ne bi pravilno gibala v ritmu. Hotela sem dokazati, da zmoremo tudi to. Sodelovala sem na raznih tekmovanjih in ravno prek teh sem prišla v medije. V medijih sem želela opozoriti na težave gluhih. Želela sem dokazati, da tudi mi zmoremo. Vsi smo ljudje, ki smo pod kožo enaki. Ovire si postavljamo ljudje sami, zato jih moramo odmisliti in videti človeka takega, kot je. Nazadnje sem bila na lepotnem tekmovanju leta 2011, za naslov mis sveta gluhih. Izbor je potekal na Češkem, v Pragi. Zame je bila to nepozabna izkušnja, saj sem spoznala veliko novih ljudi, njihovo kulturo, pravice gluhih v drugih državah ter nove kretnje znakovnega jezika,« razlaga Izabela, ki pa se je ves ta čas zavedala pomembnosti študija.

GRADNJA KARIERE

Leta 2011 je postala univerzitetna diplomirana socialna delavka, nato pa je vpisala še magisterij iz inkluzivne pedagogike (poučevanja otrok s posebnimi potrebami). Z lahkoto je opravila študijske obveznosti, ob tem pa še občasno opravljala študentska dela. »Poleg tega sem pripravljala predavanja za osnovnošolce, v katerih sem predstavila dejstva o gluhoti in naglušnosti ter tudi o sebi – kako sem premagovala ovire – in jih spodbujala, da lahko tudi oni dosežejo karkoli, če bodo le vztrajali in se trudili za zastavljene cilje. Najbolj mi je ostalo v spominu, da me je otroški parlament razglasil za junakinjo našega časa in da sem pri učencih pustila globok vtis.« Proti koncu študija in pripravi na magistrsko nalogo je dobila pripravništvo iz socialnega varstva v Centru za socialno delo Koper. Opravila je še strokovni izpit iz socialnega varstva. »Imela sem veliko srečo, da sem bila obkrožena z ljudmi, ki so mi bili pripravljeni pomagati, če se mi je kje zataknilo. Gluhota pri delu ni bila ovira, kar sem dokazala z vestnim delom. S pripravništvom imam lepo izkušnjo. Očitno sem našla pravi poklic, v katerem bom pomagala otrokom s posebnimi potrebami. V prihodnje, ko bom magistrirala, se želim zaposliti v šolstvu, kjer bi nudila strokovno učno pomoč otrokom s posebnimi potrebami,« pravi Izabela. Vse pa ji gre kot po maslu tudi v zasebnem življenju.

ČARI MATERINSTVA

S partnerjem se poznata že več kot dvanajst let. Po dveh letih prijateljevanja se je razvila ljubezen. »Pritegnilo me je, da me je sprejemal takšno, kot sem, bil je izredno potrpežljiv, če ga nisem razumela, in je tudi ponovil povedano. Moj partner je slišeč in nimava težav v komunikaciji. Skupaj sva se pripravljala na prihod novega člana ali članice. Bila sem ena od redkih nosečnic, ki nisem imela nobene začetne slabosti. Skratka, v vsej nosečnosti sem uživala tako kot zdaj z malo Klaro,« pravi ženska, katere življenjski moto je: »Vztrajaj do konca, dokler ne dosežeš želenega cilja. Četudi mi vmes ne uspe, se poberem, ravno v tem je čar uspeha. Pomembno je, da ne obupamo nad sabo in ves čas stremimo k želenim ciljem ter optimistično, pogumno korakamo najprej.«