Abdulah Kozan je prag bolnišnice v Bursi prestopil leta 1968, ko je zaključil obvezno služenje vojaškega roka. Mučil ga je grozovit glavobol in ker ni imel kam iti, je zdravnike povprašal, če bi lahko pri njih ostal malo dlje.
V zahvalo za gostoljubnost je Abdulah pomagal, kadar je le lahko.
Z osebjem bolnišnice se je dobro razumel že od prvega dne in tudi pozneje se ni pritoževal nad življenjem v bolnišnici – ravno nasprotno, tam je menda nadvse užival. V bolnišnici so ga tako vsakič, ko je bil odpuščen iz njihove oskrbe, preprosto ponovno registrirali kot novega bolnika.
Na svet je torej povečini zrl skozi okna bolnišnice, a se nad tem ni pritoževal. V zahvalo za gostoljubnost je Abdulah pomagal, kadar je le lahko. Največkrat pri fizičnih opravilih, kot so selitve, občasno pa je služil kot kurir in prenašal razne dokumente. »Bil je pravi član naše bolnišnice,« je dejal eden od zaposlenih. »Na vse pretege smo ga ščitili. A ga nismo mogli rešiti, ko se mu je zdravje poslabšalo.« Abdulah je proti koncu svojega življenja začel bolehati za astmo, težave pa mu je delala tudi sladkorna bolezen. Zaradi odpovedi dihal je umrl v petek, 25. septembra.
Po njegovi smrti se je v bolnišnici oglasil neznani moški, ki je trdil, da je sedemdesetletnikov brat. Potem ko je pokazal dokumente, ki so to potrdili – nihče od bolnišničnega osebja ga ni poznal –, je prevzel Abdulahovo truplo. Kot je povedal Hasan Kozan, je brata v bolnišnici večkrat obiskal, a mu ga nikoli ni uspelo prepričati, da bi se vrnil z njim domov.
