Zanimivosti

Nikolaj in Elena Ceausescu – smrt v dvoje

Branko Šömen
26. 9. 2015, 15.35
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Ob koncu osemdesetih let je moj prijatelj, prevajalec in književnik, odpotoval v Romunijo na obisk k prijatelju, prav tako književniku. Romunski pisatelj je imel pisalni stroj, na katerem je policija pokvarila črko R, da bi tako takoj vedeli, kdo je napisal kakšno protestno pismo na njegovem stroju.

Wikipedia

Pa še nekaj: pisatelj je zvečer moral odnesti pisalni stroj na policijo, da ne bi pisal zvečer, čeprav je takrat v mestu pogosto zmanjkalo elektrike. Ni mu bilo lahko, a tako kot on je živelo nekaj milijonov Romunov. Vse do pomladi 1989. To je bilo usodno leto za predsednika Romunije Nikolaja Ceausescuja (1918–1989).

Ples na gornji palubi romunskega Titanika

Spomladi 1989 je Romunija povrnila svoje zunanje dolgove in s tem ni bila več zanimiva niti za Zahod niti za Vzhod. Na 14. kongresu romunske KP novembra 1989 je bil Nikolaj znova izbran za generalnega sekretarja. Na tem sestanku je zahteval, naj se ukine pakt Ribbentrop-Molotov iz leta 1940 in naj se del Moldavije (tedaj v Rusiji) vrne Romuniji. Na severovzhodnem delu države je 14. decembra prišlo do prvih večjih nemirov. Neznani protestantski duhovnik, Madžar Laszlo (Tekes) Tökeš (1952), je dobil ukaz, da se mora izseliti iz svojega župnišča v Temišvaru, ker so ga premestili nekam na podeželje. Nasprotoval je, hitro so se mu pridružili in ga podprli tamkajšnji Romuni, Madžari in Nemci. Dne 17. decembra so vojaki streljaliv demonstrante, nasilje se je spremenilo v splošen upor.

Wikipedia

Romunski diktator je bil prepričan, da je to samo nedolžna demonstracija, in je odpotoval za nekaj dni v Iran, kjer je dobil ali (kupil) dragocene preproge za svojo palačo. Domov se je vrnil 20. decembra, letalo je bilo polno velikih, starih perzijskih preprog. Takoj po vrnitvi je iz improviziranega TV-studia v zgradbi CK nagovoril množico. Zgodilo se je nekaj nenavadnega: ljudje so začeli žvižgati njegovim besedam. Nikolaj je pogledal svojo ženo Eleno (19161989) in jo vprašal, kaj to pomeni. Pravijo, da sta se doma, v stanovanju, stalno držala za roke, toda zdaj, pred javnostjo, sta olesenela. To se jima prej ni nikoli zgodilo. Še pred odhodom v Iran je bil »titan vseh titanov«, »poln misli, kot Donava«, »največji voditelj«, »vsemogočni bog«. Zdaj pa žvižgi, grožnje, sovraštvo: romunski ljudje so leta in leta, skoraj petindvajset let, prenašali siromaštvo, verjeli, da bo jutri bolje, toda država je drsela v gospodarsko krizo, primanjkovalo je elektrike. Hladilnikov, pralnih strojev, električnih svetilk niso smeli prižigati. Bencina za osebne vožnje ni bilo. Kruh so delili na karte, 300 gramov na dan. Ljudje so se utapljali v siromaštvu, na zgornji palubi državnega Titanika pa so še naprej plesali, se veselili: politični vrh ni vedel ali ni hotel vedeti, kaj se dogaja na podeželju, kaj si ljudje mislijo. Vojska je streljala v protestnike in ubila več sto mladih ljudi. Ceausescu je bil prepričan, da gre za »huliganske izpade,« da so vse to organizirale »teroristične skupine, tuje vohunske službe«, da je to »vmešavanje v notranje zadeve države«. Kamenje, ki je letelo proti njemu, na balkon, je bilo dovolj zgovorno, da je »titan vseh titanov« pomislil na beg. Vojska in policija sta počistili trg, 22. decembra so začeli protestirali tudi v drugih krajih. Tega jutra je državna televizija objavila novico o »sumljivi smrti ministra obrambe«, generala Vasilija Milee. Predsednik Ceausescu je sporočil, da prevzema poveljstvo nad oboroženimi silami, da bi zaščitil družbeni red. S soprogo se je vkrcal v helikopter in zbežal s strehe zgradbe CK v Bukarešti, nekoč razvpitem »vzhodnem, evropskem Parizu«.

Wikipedia

Pobeg z navadno »dacio« ni uspel

Vojaški helikopter je hitro pristal na letališču za domači promet, na »Banjasu«, na robu velemesta. Elena in Nikolaj sta naglo prestopila v navadni osebni avtomobil Dacia (Renault 12). Avtomobil je naglo vozil po prazni cesti na severozahod, proti mestu Trgovištu. Med vožnjo ju je zaustavila patrola »oboroženega ljudstva«, ju prepoznala in aretirala. Odpeljali so ju v bližnje Trgovište ter zaprli v lokalno vojašnico. Predsednik na hitro sestavljenega prehodnega državnega vodstva »Fronte nacionalne rešitve«, Jon Iljesku, je podpisal dekret za sojenje »osovraženemu diktatorskemu paru«. Prostor, v katerem sta bila zaprta, je bil nekaj popolnoma drugega od njune rezidence, baje napolnjene s kičem. V njej sta zvečer igrala karte, pri čemer je njegova žena rada goljufala, njen mož pa je bentil. Nikolaj je imel rad narodno glasbo, znamenite pastirske piščali, pa tudi biljard in rokomet. Rad je gledal ameriške policijske filme, ne da bi se zavedal, da trenutno igra v njih »bad guya« (negativca). Zdaj sta sedelav zimskih plaščih, v šolskih klopeh in vse se jima je nekako odmaknilo, se spremenilo v nepredvidljivo resničnost. Nikolaj je imel svoj hobi – lov. Tajna služba Securitateje 1972. leta ustanovila poseben oddelek, krojaško delavnico, ki je šivala obleke samo za predsednika države. Pravijo, da nikoli ni dvakrat oblekel iste obleke ali srajce. Čim starejši je bil, vse bolj se je bal, da se ne bi okužil s kakšno nalezljivo boleznijo. Redko se je rokoval, redno in pretirano si je umival roke, njegov stisk je bil mlačen, roka hladna kot kača. In nikoli ni sobesedniku gledal v oči. Ne on ne njegova žena. Zdaj sta sedela v klopi in se, kot da sta v svojem domu, držala za roke. Ure slovesa so se iztekale.

Wikipedia

Fotografija likvidacije, ki je obšla svet

Zjutraj 25. decembra, na božič, se je začelo sojenje. Nikolaj in Elena sta sedela všolskih klopeh kot učenca, ki sta nekaj ušpičila in čakata zasluženo kazen. Trije sodniki so v naglici sestavili obtožnico. Vsi so bili nervozni, sodniki so kadili cigareto za cigareto, obtoženca sta se stalno dvigala, mahala z rokami, kričala, zanikala obtožbe in nista verjela, kaj se jima dogaja. Stalno sta govorila, kako sodniki ne vedo, kaj delajo, da se ne zavedajo, komu sodijo in kaj sta oba, Elena in on, dobrega storila za državo in državljane … Nič jima ni pomagalo, sodniki so ju spoznali za kriva, izrekli so jima smrtno kazen. Vojaki so ju hoteli ubiti enega za drugim, toda zakonca sta prosila, če ju lahko ubijejo skupaj. Izpolnili so jima željo. Odvedli so ju na dvorišče, pred kasarniški zid. Vojaki so jima zvezali roke na hrbtu. Ceausescu je protestiral, vendar ga ni nihče več poslušal. Ni bil več na balkonu, na politični tribuni, marveč na tleh, na zemlji, na dvorišču. Potem je iz besa, obupa ali nemoči začel peti Internacionalo. Snemalec, ki je v eni roki držal težko brzostrelko, v drugi pa filmsko kamero, je naredil posnetek, ki je obšel ves svet. Vidi se, kako sta obsojenca padla na kolena, kako je z diktatorjeve glave odletela kučma. »Zlato obdobje« Ceausescov se je končalo na dvorišču podeželske vojašnice. Še danes se ne ve, kdo od vojakov, ki so streljali na svojega predsednika in političnega voditelja, je imel prave, kdo slepe naboje. Tu se začne nova zgodovina. Leta 1990 so bile prve »svobodne volitve«. A Romunija še danes ni razčistila sama s sabo, kaj se ji je zgodilo na božični večer 1989. leta.

Wikipedia

Tragični otroci tragičnih staršev

Elena in Nikolaj sta imela tri otroke: Valentina (1947), Zojo (1949) in razvajenega Nikolaja oziroma Nika (1951). Valentin se je šolal v Londonu. Nekaj časa je živel v Izraelu. Še zdaj se ne ve, ali je bil posvojen, da bi zakonca Ceausescu pokazala, da tudi člani partije skrbijo za vojne sirote, ali pa je bil to morda Elenin nezakonski sin, pa ga je moral Nikolaj po partijski dolžnosti posvojiti, da bi skril sramoto. Valentin je bil poročen z nekdanjo predsednico romunske pionirske organizacije Poliano Cristescu. Danes živi odmaknjeno od javnosti.

Hčerka Zoja je bila po poklicu matematičarka. Ni se vmešavala v politiko, vendar je pred spremembami v državi prevzela vodstveno mesto znanega Matematičnega inštituta v Bukarešti. Bila je problematičen otrok in je staršem povzročala velike preglavice. Ti so v nekem trenutku njenega ljubimca, Madžara, poslali na »službeno pot« v Tunizijo in tam organizirali njegovo izginotje v puščavi. Zoja je umrla neposredno po političnem prevratu leta 1989. Pravijo, da zaradi prevelike količine alkohola.

Wikipedia

Najbolj kontroverzna osebnost je bil najmlajši sin Niko, »princ prestolonaslednik«, kot so ga klicali. Oče in mati sta se stalno prepirala, kaj naj bi bil njun razvajeni sin, ko bo velik. Mati Elena ga je videla kot predsednika republike, oče ga je v mislil postavljal na čelo romunske diplomacije. Niko pa je končal fiziko in postal del zlate romunske mladine. Dirjal je z avtomobili po mestu, podiral ljudi na pločnikih; o njem so tuji časopisi objavljali neverjetne zgodbe. Povezali so gaz olimpijsko zmagovalko Nadjo Comaneci in objavili, da jo je težko telesno poškodoval. To ni bilo res. Nadja je dneve in dneve sedela pri Nikovi tajnici in ga nagovarjala, včasih pa tudi zahtevala od njega materialno pomoč. Niko je bil takrat, v začetku osemdesetih let, predsednik Komunistične mladine Romunije. Ona je kot olimpijska zmagovalka zahtevala od njega opremljeno hišo zase in za svoje starše ter visoko mesečno plačo. Ko je na koncu vse to dobila, je kmalu razprodala pohištvo in vso drugo opremo iz hiše ter pobegnila – na Zahod. Po letu 1989 je bil Niko zaprt, obsojen na pet let zapora »zaradi težkih prevar na škodo državne ekonomije«. Bil je nesrečni »predsednikov sin«: ko je prišel iz zapora, je pil samo še črni Johnny Walker, dobil cirozo jeter ter leta 1996 naposled umrl v neki dunajski kliniki.