Grčija se zadnje mesece poleg dolžniške krize srečuje s še večjo krizo, begunsko krizo. Na tisoče beguncev, večinoma Sircev, dnevno pristane na grških otokih, ki so najbližje turški obali. O stanju na terenu smo govorili z Juretom Poglajnom in Davidom Zorkom, ki sta svoj dopust namenila pomoči potrebnim.
V kakšnem stanju so pribežniki? Zanima me tako njihovo zdravstveno stanje kot tudi materialno; ali sploh kaj prinesejo s seboj ali imajo zgolj tisto, kar imajo oblečeno?
Njihovo zdravstveno stanje je odvisno od vsakega posameznika. Večina ne potrebuje nobene zdravstvene oskrbe. Zdravniki niso ves čas prisotni, so pa prostovoljci zelo veseli vsakega zdravnika. Za primer lahko navedem dekleti, ki sta prispeli s hudimi menstrualnimi bolečinami. K sreči sem imel s sabo analgetike, ki sta jih bili zelo veseli, prav tako damskih vložkov, ki so jih prinesli prostovoljci. Prostovoljcem sem dal svojo telefonsko številko, da me v nujnih primerih pokličejo, sam pa se večkrat dnevno oglasim v centru, kjer so nastanjeni. Sicer sem zobozdravnik, a prvo pomoč lahko nudim, česar so prostovoljci zelo veseli. Pribežniki imajo nekaj osnovnih stvari, vendar si je težko predstavljati, kako lahko v prihodnosti preživiš z enim nahrbtnikom. Videl sem fanta, ki je na soncu skrbno sušil verjetno svojih zadnjih petsto evrov, ker so bili premočeni od vožnje s čolnom.
Kako oblasti poskrbijo za njih?
Vloge oblasti za zdaj nisem uspel spoznati. Nikjer ni policije, predstavnikov oblasti, navsezadnje bi bila tudi vojska zelo koristna za pomoč pri oskrbi takšne mase ljudi. Pribežnike z obal, kjer pristanejo, v pristanišče sicer pripelje ladja, vendar ne vem, kdo je njen lastnik. Begunci tudi ne hodijo več peš proti glavnemu mestu, kjer zapustijo otok, ampak jih odpeljejo avtobusi. Kdo organizira prevoz, tudi ne vem. Vem le, da so v začetku tudi domačini ponudili vožnjo v smeri njihove poti, ampak jih je vseeno veliko ostajalo brez prevoza. Morda delam krivico oblastem in mednarodnim organizacijam, toda trenutno se zdi, kot da so pribežniki prepuščeni le dobri volji prostovoljcev.
Ali in kako se v pomoč vključujejo domačini?
Domačini imajo ogromno vlogo. Kot da je vse le na njihovih plečih. Glavnino zaslug za pomoč pribežnikov nosijo posamezniki. Vendar vsi domačini niso tako odprtih rok do pribežnikov. Videl sem že dva manjša izgreda, v katerih se domačini niso strinjali, da prostovoljci pomagajo tem ljudem. Zdi se, kot da v enem mestu simbiozno živita dva popolnoma različna svetova. Živijo skupaj, a nimajo skoraj nikakršnih stikov.
Kako je poskrbljeno za hrano, vodo, zdravila, oblačila?
Midva sva za prostovoljno organizacijo, ki deluje tukaj, izvedela že pred potovanjem na facebook strani Help for refugees in Molyvos. Že ob šestih zjutraj gredo na hribe ob obalah in gledajo, kje bodo čolni pristali, nato se sporočijo koordinate in tam jim prostovoljci pomagajo iz čolnov. Z barko se pripeljejo v pristanišče, kjer se jih najprej oskrbi za zapuščenim vrtom, stran od oči turistov. Poleg pristanišča je restavracija, kjer se pripravlja zanje hrana, zbirajo se potrebščine in je nekakšno koordinacijsko srce prostovoljstva. Na drugem koncu mesta je trgovina, ki zalaga ljudi s hrano in vodo v mejah doniranega denarja. Že prvi večer sva videla, da je vanjo prišel pribežnik, ki ni imel evrov, pa je želel plastenko vode postaviti nazaj na polico, a mu je prodajalka nakazala, naj jo vzame in gre. Je pa prispevkov premalo, v centru je pred dnevi že nastala manjša panika, ker je zmanjkalo hrane.
Kako se turisti vključujejo v pomoč migrantom?
Tudi turisti imajo veliko vlogo pri pomoči pribežnikov. Vključujejo se v vsa opravila, ki jih je treba postoriti. Prevozi, priprava in razdeljevanje hrane in pijače, čiščenje, kot tudi prostovoljne donacije denarja in potrebščin. Prihajajo iz vse Evrope, eni namenoma, drugi so dopust zamenjali za prostovoljno delo, spet tretji pomagajo priložnostno. Večina turistov pa verjetno ne ve, kaj se v ozadju dogaja, razen da na parkirišču vidijo trume ljudi, ki ležijo pod le malo sence, oblačila, ki jih sušijo na betonski ograji, otroke, ki spijo v naročju mater, večji pa se igrajo na sredi igrišča, starejše ljudi, ženske, moške … Beg pred razmerami v domovini ne izbira med starostjo in spolom. Večino begunci verjetno ne motijo. A če bi vsak turist, ki jih ni malo, le nekaj prispeval k izboljšanju razmer z begunci, bi bilo vse veliko lažje.
Kako sta pomagala vidva?
Kot sem rekel, sva se že pred odhodom pozanimala, kaj najbolj potrebujejo. S sabo sva vzela največjo dovoljeno težo prtljage, kamor sva k najinim stvarem dodala obutev, ki je ne potrebujeva več. Vzela sva še nekaj stvari za osebno higieno in osnovna zdravila, kot so analgetiki, rehidracijske raztopine, zdravila proti driski, zaščitne rokavice, razkužila in podobno. Vse skupaj sva odnesla v restavracijo ob pristanišču. Ker imava avto, naloživa vodo in hrano v restavraciji in trgovini ter jo peljeva in raztovoriva do centra, kjer so pribežniki. Za več sto ljudi ni mačji kašelj pripraviti, razvoziti in razdeliti vso hrano in vodo. Pa je to le eno od del, ki jih prostovoljci opravljajo. Na kakšen način bova še lahko pomagala, je pri takšni množici ljudi težko reči, saj nikoli ne veš, v kakšnem stanju pridejo in kaj se bo naslednji dan zgodilo. Sprva sva bila skeptična, ali je na takšen otok sploh varno iti. Zdaj veva, da sva se z odhodom pravilno odločila, saj svoj dopust kombinirala z dobrimi deli, ki so jih ostali prostovoljci in pribežniki zelo veseli.
Kako lahko pomagajo Slovenci, ki se bodo te dni odpravili na dopust na katerega od otokov, kamor se zatečejo migranti?
Kdor želi pomagati, se lahko pozanima, kaj na tistem območju najbolj potrebujejo. Če nimajo oblačil, obutve in drugih stvari, ki jih ne potrebujejo več, naj zanje prosijo sorodnike in prijatelje. Vem, da je marsikomu težko po letališčih in avtobusih nositi največjo dovoljeno težo prtljage, a kaj je to v primerjavi z življenjem, v katerega so padli begunci? Pozanimajo naj se, kam lahko stvari oddajo, in pri sebi razčistijo, ali so pripravljeni del dopusta žrtvovati za prostovoljno delo. Ko vidiš te ljudi, ki spijo brez strehe nad glavo, si težko predstavljam, da brez srca pogledaš stran in ne narediš nič. Vsak naj zase razmisli, kakšne spretnosti ima, česa je naučen, na kakšen način bi lahko pomagal. Ni človeka, ki se ga ne bi dalo koristiti v tem položaju. Ker sem iz medicinske stroke, bi mi bilo žal, če tega ne bi izkoristil za pomoč sočloveku v takšni stiski.
