FBI je v četrtek objavil zrnat posnetek osebnega avtomobila, ki se pripelje do stranskih vrat bostonskega muzeja Isabelle Stewart. Iz vozila izstopi moški, skozi vrata pa ga spusti dežurni varnostnik Richard Abath. Zaporedje dogodkov je zanimivo zaradi dogajanja 24 ur prej. Abath je takrat prav tako naprej spustil dva človeka, ki tam ne bi smela biti – dva moška, oblečena v policista. Moška sta Abatha in drugega varnostnika zvezala, jima prelepila usta in jo ucvrla s 13 umetninami, vključno s tremi Rembrandtovimi in eno Vermeerjevo v vrednosti več kot pol milijarde evrov. »Takšne kraje lastnine v ameriški zgodovini še ni bilo,« je dejal Robert Whittman, upokojeni agent FBI.
Večina prvotnih osumljencev je danes mrtvih.
Nekaj namigov je bilo
Rop se je zgodil 18. marca 1990 v jutranjih urah. Od takrat se je zvrstilo nekaj namigov o lokaciji umetnin – na naslov muzeja je leta 1994 prišla zahteva o odkupnini; tri leta pozneje naj bi si eno od slik ogledal novinar Boston Heralda; leta 2006 je nekdo dal ponudbo Whittmanu, ki je deloval pod krinko, da bi mu prodal dve ukradeni sliki. Žal je njegova krinka propadla, preden bi lahko bila kupčija sklenjena.
Vloga varnostnika
Abath je večkrat zanikal, da bi bil vpleten v rop, kar pa je navzkriž z vsebino objavljenega videoposnetka. Zakaj je torej prekršil protokol in v muzej spustil nekoga, ki tam ni imel kaj iskati? In to kar dvakrat? Whittman domneva, da je FBI posnetek objavila, da bi potrdila Abathove informacije v zvezi z identiteto posnete osebe. Sam za obstoj posnetka ni vedel.
»Takšne kraje lastnine v ameriški zgodovini še ni bilo.« - Robert Whittman, upokojeni agent FBI
Neznan motiv
Kljub vrednosti ukradenih slik te za tatove najbrž niso bile vredne kaj dosti. Nekatere so bile izrezane iz okvirjev. Če se pri tem niso uničile, pa so preveč znane, da bi na črnem trgu prinesle veliko denarja. Zakaj bi jih torej nekdo ukradel? Mogoče je, da so si slike prilastili, da se zavarujejo v primeru, da jih policisti dobijo zaradi kakšnega drugega zločina. Tako bi si lahko znižali kazni. Vendar pa Whittman meni, da tatovi niso vedeli, česa se lotevajo.
Upanje še ni umrlo
Večina prvotnih osumljencev je danes mrtvih, prazni okvirji pa še vedno visijo na zidovih galerije. Pri FBI so prepričani, da so tatovi že pokojni, a da morda njihovi družinski člani ali prijatelji vedo za lokacijo umetnin. Na njih računajo, da bodo slike znova našle pot domov. Muzej je razpisal nagrado v vrednosti 4,5 milijona evrov za tistega, ki bi pripomogel k vrnitvi ukradenih del, a denar morda ne bo dovolj, saj je za tiste na senčni strani zakona to vprašanje časti.
