Liu Jingchong svojega življenja ni sovražil – v njem je užival. »Vse se je spremenilo po nesreči na severozahodu Kitajske,« je dejal Jingchong. »Potrebovali smo nov avtomobil, čeprav vsi niso mogli nadaljevati potovanja. V hotelski sobi, kjer sem čakal, je bila knjiga o budizmu. In ker nisem imel drugega dela, sem se lotil branja.«
Kmalu po tistem je Jingchong prodal vso svojo lastnino, vključno s sedmimi avtomobili, vilo in počitniškimi hišicami, ter se preselil v gorovje Zhongnan. Po dveh letih minimalističnega življenja je prodal svoje uspešno tekstilno podjetje ter se pridružil templju na vzhodu Kitajske, kjer dela v menzi. Spoznal je namreč, da je sla po materialnih dobrinah brezmejna in da ljudje ne bodo nikoli prenehali hlepeti po večjih hišah, boljših službah in dražjih avtomobilih.
Danes bolj uživa pri delu v kuhinji kot pri razpolaganju z milijoni evrov.
Dve leti, ki ju je preživel v gorah, nista bili brez naporov. Živel je v popolni osami pod slamnato streho, kjer je meditiral, bral in se kalil v kaligrafiji. Vzgajal je zelenjavo, v bližnje mestece pa se je odpravil le enkrat na mesec, da je obnovil zaloge riža, moke in olja. »Življenjske razmere niso bile najboljše,« je dejal Jingchong. »Moja postelja je bila narejena iz zidakov, čez zimo pa sem se moral prebiti brez elektrike. A ni me zeblo. Morda zato, ker mi je ugajalo bivanje tam.« Tako mu je uspelo preživeti dve leti skoraj brez stroškov. Danes, kot pravi, bolj uživa pri delu v kuhinji kot pri razpolaganju z milijoni evrov.
