Dokazi, ki jih je objavila mednarodna skupina raziskovalcev, razkrivajo, da je Amazonija nekoč bila dom milijonom ljudi, ki so živeli in obdelovali območje, danes na gosto prekrito z drevesi. Tako naj bi bilo korito reke Amazonke kraj, kjer so obrodili prvi pridelki in kjer je bilo gojenih vsaj 83 avtohtonih vrst. O tem in sami obširnosti poselitve naj bi pričale zaplate temne, rodovitne prsti, ki naj bi nastale kot neposredna posledica kmetijskih tehnik. Strokovnjaki so nadalje prepričani, da so ljudje območje poseljevali od leta 3.000 pr. n. š., do leta 1492 pa naj bi od zemlje v Amazoniji živelo od 8 pa do 50 milijonov ljudi.
»Udomačevanje rastlin se je dogajalo tudi na območju spremenjenih amazonskih temnih prsti, katere povezujemo z večjimi naselbinami, ki prekrivajo več kot 0,1 odstotka regije. Tako prebivalstvo kot proizvodnja hrane sta se znotraj sistemov upravljanja zemljišč v sredini holocena hitro širila – tako so nastajale kompleksne družbe na območjih, bogatih z naravnimi viri, s tem pa udomačene pokrajine, ki so izrazito vplivale na lokalno in regionalno ekologijo.«
Velikanska mesta
Te ugotovitve so skladne z nedavnimi odkritji sledov pokrajinskega preoblikovanja ter s pričevanji prvih Evropejcev, ki so se znašli v Južni Ameriki. Ti so govorili o mestih, ki so se razprostirala na velikanskih površinah, njihova pričevanja pa so bila skoraj praviloma odpisana kot netočna. Gaspar de Carvajal, ki je območje obiskal leta 1542, je pisal o mestih, ki so se raztezala skoraj 20 kilometrov daleč, med hišami pa menda skorajda ni bilo prostora. Dr. Charles Clement, zgodovinski ekolog z Nacionalnega inštituta za amazonske raziskave v Braziliji, ki je načeloval raziskavi, je dejal: »Udomačevanje rastlin se je dogajalo tudi na območju spremenjenih amazonskih temnih prsti, katere povezujemo z večjimi naselbinami, ki prekrivajo več kot 0,1 odstotka regije. Tako prebivalstvo kot proizvodnja hrane sta se znotraj sistemov upravljanja zemljišč v sredini holocena hitro širila – tako so nastajale kompleksne družbe na območjih, bogatih z naravnimi viri, s tem pa udomačene pokrajine, ki so izrazito vplivale na lokalno in regionalno ekologijo.« Po ocenah raziskovalcev je proizvodnja hrane na območju leta 1492 podpirala vsaj osem milijonov ljudi, ljudje pa naj bi pokrajino v Amazoniji spreminjali na tisoče let. In čeprav se je večji del območja znova spremenil v divjino, ne gre zanikati človeške vloge pri oblikovanju amazonskega deževnega gozda. Najbolj zgovoren dokaz za to naj bi tako bila črna prst, ki prekriva več kot 154.000 kvadratnih kilometrov, kar je približno tri odstotke 5,5 kvadratnih kilometrov površine deževnega gozda.
Pravica potomcev
Dr. Clement in njegovi kolegi tako pravijo, da je slika udomačene Amazonije drastično drugačna od gozdnih prostranstev, ki burijo domišljijo tako znanstvenikov kot širših množic, ob tem pa dodajajo, da imajo potomci ljudstev, ki so obdelovala to zemljo, pravico do te zgodovine in krajev, kjer se je dogajala – ne le kot obubožane skupine, ampak kot aktivni partnerji.
