Njena babica je bila sestra Henrika VIII. Zaradi tega je bila tudi zakonita naslednica angleške krone. Kot prva iz kraljevske družine Steward je prevzela naslov in postala Maria Stuart. Bila je prestolonaslednica, nato francoska kraljica kot žena prestolonaslednika in pozneje kralja Franca II. Zaradi različnih človeških in političnih spletk je bila obglavljena.
Škotske skrivalnice
Ko je njen oče Jakob V. izgubil bitko z Angleži (1542), je padel v depresijo (po nekaterih virih je dobil živčni zlom) in umrl. Marija je postala škotska kraljica. Devet mesecev pozneje so jo okronali v dvorcu Sterling, o čemer je takrat govorila vsa Evropa. Angleški kralj Henrik VIII. je hotel prisiliti Škotev poroko škotske kraljice s svojim sinom, kraljevičem Edvardom. Škoti so takrat tesno sodelovali s Francozi in so želeli ostati z njimi v dobrih prijateljskih odnosih. Henrik VIII. je bil trmast, napadel je Škotsko, njegova vojska je prišla vse do gradu Firth ofForth. Marijina mati Marija de Guise jeskrila hčerko, prestolonaslednico,v tajnih hodnikih gradu Sterling. Na pomoč so ji priskočili Francozi, ki so zaustavili angleško napredovanje. Leta 1547 so Škoti doživeli vojaški poraz, bila je to »sramotna sobota« – mati Marija je znova preselila svojo hčer in jo tokrat skrila na dvorcu Inchmahome Priory. Novi francoski kralj Henrik II. je načrtoval, da se bo Marija Stuart poročila z njegovim sinom Francem. Čez leto dni so Angleži znova napadli Škote, Marija de Guise se je umaknila s hčerko v trdnjavo Dumbarton. Angleži so znova opustošili škotska polja, vendar škotske kraljice niso ugrabili. Ko se je približala francoska flota, so se raje umaknili. Škotsko kraljico, malo Marijo Stuart so francoski mornarji vzeli na krov ladje in jo varno odpeljali v Francijo, v Pariz.
Dvojna kraljica, dvakratna vdova
Maria Stuart je bila prikupno dekle, bistra, vse ji je šlo gladko od rok. Na kraljevskem dvoru se je poleg francoskega jezila naučila še latinskega, grškega, španskega in italijanskega, toda svojega škotskega narečja ni pozabila. Leta 1558 se je v katedrali Notre Dame v Parizu poročila s prestolonaslednikom Francem (1544–1560). Stara je bila petnajst let, njen mož, ves čas bolehen, je bil leto dni mlajši. Po smrti kralja Henrika II. je postala kraljica in sopotnica francoskega vladarja Franca II. Z njim je bila poročena samo dve leti. Leta 1560 se je kot vdova francoskega kralja vrnila na Škotsko. Sprejeli so jo odprtih rok, čeprav so se v državi začeli spori med protestanti in katoliki, sama pa je bila goreča katoličanka. Marija Stuart se je poročila v palači Holyrood s svojim sorodnikom, predstavnikom katoliške frakcije Angležem Henrikom Darnleyem (1545–1567). Kmalu po poroki je Darnley postal aroganten, zahteval je, da ga naslavljajo kralj, želel je vse večja in večja pooblastila ter se priklonil protestantizmu. Obenem je bil ljubosumen na tajnika svoje žene Davida Rizzia, zato ga je dal ob sodelovanju lordov in pred očmi svoje soproge ubiti. To je samo poslabšalo odnose med zakoncema. Tri mesece pozneje je Marija rodila prestolonaslednika Jakoba. Zasovražila je svojega soproga in se do ušes zaljubila v enega od škotskih plemičev, ničvredneža in protestanta Ivana Hephurna grofa Bothella (1534–1578).
Moža (baje je bolehal za sifilisom) je premestila v skromno graščino Kirk o´Field. Med drugim tudi za to, kerje izdal protestante in se vrnil med katolike, zaradi česar so mu protestanti grozili s smrtjo. V noči z 9. na 10. februar leta 1567 je v hiši, kjer je živel Darnley, prišlo do eksplozije. Marijinega moža so našli na vrtu, zadavljenega. To je zamajalo Marijino reputacijo. Glede na to, da se je Marija hitro poročila s tretjim možem Ivanom Hephurnom grofom Bothwellom, so se pojavile govorice, da je bil morda prav on tisti, ki je organiziral umor. Znašel se je pred sodniki, vendar so ga lordi oprostili obtožbe. Toda javno mnenje se je razburkalo – čez noč so se proti Mariji Stuart obrnili papež, Španija, Francija in angleška kraljica Elizabeta I. Na Škotskem je prišlo do nemirov. Lordi so Mariji napovedali vojno, toda do bitke ni prišlo, Marija se je pobotala z nasprotniki, Bothwell je strahopetno pobegnil, njo pa so odvedli vojaki v verigah v Edinburgh. Ljudstvo ob poti je kričalo: »Na grmado z njo. Ona je čarovnica!«
Žrtev spletke in naivnosti
Škotsko kraljico Marijo Stuart so zaprli v grad LochLeven na otoku sredi jezera. Tam je rodila mrtvorojenca, dvojčka. Odpovedati se je morala prestolu v korist sinuJakobu I. (1566–1625). Svojega sina ni nikoli več videla. Bothwella so poslali v tujino, na Dansko, kjer je znorel. Marija pa ni vrgla puške v koruzo. Pobegnila je iz zapora, zbrala 6000 vojakov, vendar je bitko s škotskimi uporniki zgubila. Pobegnila je v Anglijo. Mislila je, da ji bo kraljica Elizabeta pomagala. Sicer sta bili vedno rivalki, nikoli se nista srečali, toda Elizabeta je tokrat dala svojo nepravo sestrično Marijo zapreti. V ječi je ostala celih osemnajst let! Elizabeta jo je prepustila njeni usodi, toda škotski in angleški državni interesi so izkoristili Marijo Stuart za svoje umazane igre. Predlagali so ji, da se končno znebi svoje sorodnice in angleške kraljice. Takrat se je pojavila skupina mladih ljudi v gostilni The Plough v bližini Tempel Bara. Bili so to mladi plemiči, katoličani, ki jih je vodil Babington. Dobili so zamisel, da bi rešili iz zapora svojo kraljico Marijo Stuart. Nekega dne (6. junija 1586) je neki Grifford prinesel Babingtonu kraljičino pismo. Mladi plemič ji je zaupal svoje načrte in dodal, da je Pij V. komuniciral s kraljico Elizabeto leta 1570 in da je zato razumljivo, da jo odstranijo s prestola. Gilbert Grifford je prinesel Mariji Stuart odgovor, ki ga je skril v dvojnem dnu pivskega vrčka. Zaradi konspiracije je Babington svoja pisma pisal v šifrah. Ko so stražarji prestregli eno od pisem, ga niso mogli dešifrirati. V pismu je bil izdelan načrt, kako rešiti Marijo Stuart iz zapora, kako umoriti Elizabeto in zanetiti splošni upor ter poklicati tujo vojsko na pomoč. Izkazalo se je, da je bil Grifford dvojni vohun: služil je Mariji, hkrati pa je bil povezan z angleškim dvorom. Odšel je k tajniku kraljice Elizabete, siru Walsinghamu, in mu pokazal pismo Marije Stuart. Veliki privrženec angleški kraljici se je med drugim spoznal na šifre, saj je prebiral knjigo italijanskega matematika in kriptologa Girolama Cardana. Vedel je, kaj mora storiti. Poiskal je flamskega analitika tuje pisave Philipa von Marnixa in ga prosil, da razreši vsebino odposlanih sporočil. Čez noč je tudi sam ustanovil v Londonu šolo za dešifriranje pisem in v njej zaposlil Thomasa Phelippesa, enega najbolj znanih evropskih lingvistov in kriptoanalitikov. Angleški dvor se ni takoj odzval. Dovolil je, da se je tajno dopisovanje med škotsko kraljico in zarotniki nadaljevalo. Pri tem je Phelippes tudi sam ponarejal pisma in jih pošiljal Mariji Stuart v zapor. Niti ona niti Babington nista vedela, da se je v njuno dopisovanje vmešal angleški dvor, da njuno dopisovanje nadzorujejo. Walsinghamovi ljudje so zasledovali Babingtona, vendar tako nespretno, da je ta ugotovil, da so mu za petami. Pobegnil je iz Londona, se skril, menjal svojo zunanjost. Kljub temu so ga ujeli in skupaj z njegovimi sodelavci mučili, dokler niso priznali sodelovanja v zaroti zoper angleško kraljico Elizabeto. Na koncu so jim živim odrli kožo, jih kastrirali in razčetverili. Marijini nasprotniki in sovražniki so zmagovali. Večno upornico so postavili pred sodišče, jo soglasno obsodili za veleizdajo in zahtevali takojšno izvršitev kazni. Toda angleška kraljica Elizabeta I. je še naprej omahovala, tehtala in razmišljala, kaj naj stori. Ni bilo tako preprosto odsekati glavo kraljici sosednje države, poleg tega sorodnici. Na koncuje pod pritiskom svojih sodelavcev podpisala smrtno obsodbo.
Kraljičina glava brez lasulje
Zadnje ure pred smrtjo je Marija Stuart preživela v molitvi, razdelila je svoje osebne stvari služinčadi, napisala je oporoko in pismo francoskemu kralju. Morišče so pripravili na dvorišču gradu Fortheringhay. Ko se je povzpela na oder, jo je krvnik prosil za odpuščenje. Morala se je sleči do spodnjega perila. Rekla je: »Nikoli se nisem slekla pred javnostjo!« Potem je položila glavo na tnalo. Krvnikov pomočnik je položil roko na njeno ramo, da bi jo umiril. S prvim udarcem je zgrešil vrat, z drugim ni uspel odsekati glave od telesa, šele v tretje mu je uspelo. Dvignil je glavo in zaklical: «Naj živi kraljica!« (Verjetno je mislil na Elizabeto). Toda siva glava (kraljica je v zaporu osivela) mu je padla iz rok, se zakotalila po odru: v rokah je držal samo njeno lasuljo. Služinčad je morala njeno obleko zakuriti, da ne bi ostale po njej relikvije. Ko je Marijin sin postal angleški kralj Jakob I., je prenesel materino telo v londonsko Westminstersko opatijo, kjer je pokopana v bližini kraljice Elizabete. Danes je grad, v katerem so obglavili škotsko kraljico. porušen, toda spomin na Marijo I. Stuart je ostal živ. Njeno vznemirljivo življenje je navdihnilo Friedricha Schillerja, da je napisal tragedijo Marija Stuart, italijanski skladatelj Gaetano Dionizetti pa opero z istim naslovom. Leta 1936 je nastal film Mary of Scotland s Katharino Hephurn v glavni vlogi, leta 1971 pa film Queen of Scots, kjer je zaigrala glavno vlogo Vanessa Redgrave.
