Skupina raziskovalcev je vzela vzorce krvi tistih, ki so preživeli nemško obleganje Leningrada. Analizirali so strukturo genov, ki so zadolženi za presnovo in celično aktivnost, ko organizmu resno primanjkuje hrane. Svoje ugotovitve so nato primerjali z genetskimi vzorci starejših Rusov, ki podobnih grozot niso doživeli.
Opazne razlike
Kot se je izkazalo, imajo številni od preživelih, ki so med obleganjem najbolj trpeli, povsem drugačno strukturo dveh genov, povezanih s PPAR (receptorji, ki jih aktivira peroksisomski proliferator) beljakovinami, enega, povezanega z UCP (proteinov odklopnikov) družine genov, ki igrajo pomembno vlogo pri razvoju, metabolizmu in termogenezi. Zaradi mutacije genov prebivalcev mesta, danes imenovanega Sankt Peterburg, so bile njihove celice bolj učinkovite, obenem pa so za ohranjanje toplote porabile manj energije.
Petnajst let v delu
S projektom je pred petnajstimi leti začel Oleg Glotov, profesor Raziskovalnega inštituta Ott v Sankt Peterburgu. Prvotno je hotel proučevati staranje in dolgoživost. Skupaj s sodelavci je zbral približno dvesto vzorcev krvi – ko so odkrili znatne razlike, so svoje raziskave osredotočili na najbolj trdožive. Tiste, ki so v pomanjkanju preživeli nemško obleganje Leningrada. »Genetske predispozicije in drugi dejavniki so bili pogoji, katerim so morali zadostiti preživeli, da so lahko preživeli v tako zahtevnem okolju. Ti geni se niso pojavili po naključju – ljudje so jih že imeli,« je povedal Glotov. »V ekstremnih pogojih so se izkazali za veliko prednost. V izobilju bi se, nasprotno, izkazali za slabost, saj bi prispevali k prirastku energije v obliki maščob,« je še dodal. Znanstveniki upajo, da bodo njihove ugotovitve uporabne pri razvijanju metod za boj proti debelosti, anoreksiji in drugih motenj, povezanih z metabolizmom.
Odrezani od sveta
Prebivalce Leningrada so od 8. septembra 1941 pa do 27. januarja 1944, torej 872 dni, obkrožale nacistične sile. Od preostanka države so bili odrezani brez hrane in kakršnih koli drugih zalog. Mesto je bilo nenehno pod udarom topov, ljudje so umirali od lakote in ekstremnega mraza. Pozimi leta 1941-42 so temperature padle 40 stopinj pod ledišče, zaradi manka kakršnegakoli ogrevanja pa se je vsa voda spremenila v led. Ljudje so zato morali vodo pridobivati iz lukenj v zmrznjeni reki Nevi. Prebivalci so prestali pomanjkanje hrane brez primera. Vzpostavljen je bil strog sistem – na posameznika je dnevno odpadlo približno 125 gramov kruha. Na mesec je tako umrlo tudi do 100.000 ljudi, številni pa so skušali preživeti z uživanjem domačih živali, podgan in lepila. Mnogim se je zmešalo, nekateri so celo jedli mrtve. Številno vseh smrtnih žrtev ostaja uganka, po nekaterih ocenah pa naj bi med obleganjem umrlo 1,5 milijona civilistov.
