Ivana Orleanska, Sv. Ivana Orleanska ali Jeanne d'Arc, znana tudi kot Devica Orleanska, se je rodila leta 1412 v Domremyju v severovzhodni Franciji. Na grmadi je končala 30. maja 1431 v Rouenu kot upornica, junakinja in nedolžnica. Pozneje je postala simbol francoske revolucije in narodna junakinja.
Ivana ni znala ne brati ne pisati ne jahati
To je bil čas stoletne vojne, Francozi so se borili z Angleži, ki so se izkrcali v Franciji in med drugim zasedli francosko Burgundijo, ki je potem sodelovala z Angleži. Po mirovni konferenci leta 1420 je moral kronski princ, poznejši Karel VII. Francoski (1403–1461), odstopiti, vladar obeh držav je postal angleški kralj Jurij V. (1387–1422). Ko so Angleži zavzeli Domremy, so ubili vaščane, med njimi tudi Ivanine starše, zato je skrb zanjo prevzel njen stric po materini strani. Takrat je, stara komaj trinajst let, prvič zaslišala nebeške glasove, ki so jo, preprosto pastirico, ki ni znala ne brati ne pisati, vabili v cerkev. »Prvič, ko sem zaslišala božji glas, me je bilo strah. Ko sem ga slišala v tretje, sem vedela, da je to glas angela. Ta mi je nato večkrat rekel, da moram zapustiti rojstno vas in oditi branit Orleans.« Pogovarjala se je s temi glasovi in se branila, češ da je nepismena, da ne zna niti jahati in da ni sposobna nobenih junaških dejanj. Toda glasovi so se ponavljali in jo prepričali o nasprotnem. Ko je bila stara šestnajst let, je pozimi leta 1429 odšla v Vaucouleurs, kjer je poiskala poveljnika utrdbe Roberta de Baudricourta. Skušala ga je prepričati, da se mora srečati s princem Karlom. »Dajte mi vojaško spremstvo, konje, moško obleko in omogočite, da se srečam s Karlom.« Ker poveljnik ni vedel, kaj naj stori, se je Ivana odpravila z dvema vojakoma sama na pot. Prišla je do cerkvice v prvi vasi, pomolila in vrnila. »Ne morem kar tako oditi, moram imeti vaše dovoljenje, če hočem priti do bodočega kralja«. Poveljnik je takrat popustil, zagotovil ji je manjše vojaško spremstvo in napisal pismo za Karla. Po enajstih dneh je, skrivajoč se pred Angleži, prišla v Chinon, kjer je bival princ Karel.
Imela je oklep po meri in prapor v rokah
Francoski princ ni vedel, kaj naj naredi. Sprejel jo je, vendar se je skril za zaveso, na prestol pa posadil enega od svojih svetovalcev, da bi slišal, kaj hoče. »Moje ime je Ivana. Devica Marija in nebeški kralj, z mojim posredovanjem, mi sporočata, da boste okronani za kralja.« Karel VII. je žarel od zadovoljstva, vendar je bil previden in je hotel slišati še mnenje duhovščine. Tri tedne so se v Poitiersu pogovarjali z njo in se prepričevali o njeni pokori in ponižnosti. Dvorske dame Karla VII. so se prepričale, da je Ivana Orleanska še nedolžna. Kralj je dal Ivani oklep, narejen po meri. Sama si je dala narediti zastavo in prapor. Zahtevala je meč, ki leži danes v Fierboisu za oltarjem v cerkvi sv. Katerine. »Moj prapor, imam ga raje od meča.« Pridružila se je vojski in z ladjo priplula po reki Loiri do Orleansa. O njej je že govorila vsa Francija, ljudje so jo hoteli videti. Ob navdušenju množice je jezdila na čelu kolone na belem konju do mesta in dobila streho nad glavo pri zakladniku vojvode Jacquesa Bouchera. Prvo, kar je storila, je bila odstranitev prostitutk, ki so spremljale vojake, prepovedala je pijančevanje in zahtevala vsak dal molitve. Rekla je: »Ne odgovarjam za vaša telesa, temveč za duše!« Angležem je odposlala pismo: »Jezus, Marija. Angleški kralj in vi, vojvoda burgundski, izročite svoje ključe vseh mest, ki ste jih nasilno zavzeli!« Angleži so jo 22. aprila 1429 v odgovoru nazvali »hudičeva ženska«. Štiri dni pozneje je vojska na čelu z Ivano Orleansko napadla mesto in ga zavzela. V poslednjih bitkah jo je zadela puščica v rame, toda pot do kronanja je bila odprta.
Božji glas ji je naložil novo dejanje
Ivana se je pridružila kraljevi vojski in skupaj z njo pohitela v Reims, tradicijsko mesto kronanja francoskih kraljev. Padala so mesta v dolini Loire, Angleži so bili do nog poraženi pri kraju Patay. Ivanina vojska je štela že 12.000 vojakov. Ljudje so jo oboževali, morda celo bolj od kralja. Njemu in njegovim sodelavcem pa ni bila všeč vojaška slava mlade junakinje. Trdila je, da bo kralja pripeljala do kronanja. Na kakšen način neki? Ali ima res takšno moč? Kaj se skriva za njenimi obljubami, ali so njena dejanja častna? Kralj ni poznal odgovora, Ivana pa je osvobajala mesto za mestom, odprla so se ji vrata Chalonsa, do nje je prišla mestna delegacija in ji izročila ključe Reimsa. V mestni katedrali se je slišala pesem Veni Creator Spiritus, vojvoda iz Alencona je dvignil meč, ga položil na Karlovo rame in ga 17. junija 1429 okronal za kralja Karla VII. Med slovesnim obredom je stala Ivana Orleanska tik ob oltarju, na katerem je bila položena kraljevska krona. Ivana je znova zaslišala božji glas: »Zagotovi mir med Burgundijo in Francijo!« Francozi so mislili, da je s kronanjem novega kralja njihov cilj dosežen, zato se je vojska zmanjšala na samo 8000 vojakov. Kralj je povzdignil Ivano Orleansko v plemiški stan, ona pa se je odločila napasti Pariz, pregnati Angleže iz Francije. Toda kralj je vojsko razpustil in Ivana Orleanska je bila prepuščena svoji usodi. Aprila 1430 se je znašla pred mestnim obzidjem Meluna. Vreme se je takrat naglo razjasnilo, Ivana je zagledala Michaela, začutila je navzočnost Katerine in Magdalene. »Vzdržala bom še leto dni, nič več!« si je brundala v brado. Pozneje je priznala, da so ji svetniki prerokovali ujetništvo. Maja 1430 je burgundski vojvoda obkolil Compiegn, mesto zvesto Karlu VII. Vojvoda je poveljeval armadi, sestavljeni iz 16.000 vojakov, okrog Ivane Orleanske se je zbralo samo petsto njej zvestih branilcev. Čeprav ji je uspelo pobegniti iz mesta, so jo pozneje, 23. maja, ujeli, dobesedno sklatili s konja. Njena usoda je bila končana.
Umrla je v moških hlačah
Zaprli so jo v grad Beaurevoir. Angleži so jo želeli dobiti v pest, kmete v Normandiji so stisnili z davki, hoteli so zbrani denar in jo odkupiti od Francozov. Ko je prepoznala nevarnost, ki ji je pretila, je ponoči skočili skozi grajsko okno. Lovci, ki so se vračali z lova, so jo našli nezavestno v travi. Burgundci niso hoteli, da bi umrla kot junakinja med begom, zato so jo prepeljali v Arras in jo prodali Angležem za 10.000 frankov. Namesto v viteških bojih za boga in kralja se je znašla v zaporu, v verigah. Znova je zaslišala glasove: »Vzdrži mučenja, na koncu boš prišla v rajsko kraljestvo!« V starem mestu Rouen so jo izročili duhovnikom s pariške univerze. Niso ji mogli soditi za čarovništvo, kajti čarovnice naj bi spale s hudiči, Ivana pa je bila nedolžna. Francoska duhovščina, naklonjena Angležem, jo je na koncu obsodila krivoverstva, ker je kot dekle nosila moške hlače. Ohranili so se zapiski o njenem zasliševanju. Ko je rekla, da želi služiti bogu, so jo vprašali presenečeni: »Kako to? Mar ne Cerkvi?« Ponovila je: »Raje umrem, ko da bi se odrekla tega, kar mi je naložil bog …« Škof jo je 24. maja 1431 na pokopališču Saint-Ouen znova silil, naj prizna svoje napake, naj se odreče nošenju moških hlač. Množica okrog nje je glasno zahtevala: »Stori to, drugače boš končala na grmadi!« Za trenutek jo je prijelo malodušje, podpisala je neke listine, neumna priznanja, pa so jo vrnili v zapor. Angleži so bili razjarjeni, zahtevali so njeno smrt. Cerkev jo je obsodila za krivoverstvo in izročila posvetnim oblastem. Osemindvajsetega maja 1431 so jo obsodili na smrt na grmadi – in to zato, ker je nosila hlače!
Nedolžno srce močnejše od ognja
Bil je 30. maj 1431. Tega lepega dne so se ljudje zbrali na trgu Vieux Marche v Rouenu. Grmada je bila majhna, vendar nenavadno visoka. Ne samo zaradi tega, da bi ljudje bolje videli, kako umira, marveč tudi za to, da ji krvnik ne bi pomagal. Na trg je prišla v spremstvu angleških vojakov, ki so se ji smejali, ko je glasno molila. Na sebi je imela bel plašč in belo čepico z napisom upornica, odpadnica. »Prosim, prinesite mi križ!« Eden od vojakov ji je dal majhen križ, še preden jo je krvnik privezal za leseni pokončni tram. Bližnji menih je dvignil visoko v zrak svoj križ, da bi ga Ivana bolje videla. »Škof, umiram po vaši volji. Moji božji glasovi me niso zapustili. Visoko dvignite križ, da bi ga bolje videla! Jezus! O, moj Jezus!« To so bile njene zadnje besede. Legenda pravi, da je umrla točno opoldne, da njeno srce ni zgorelo v plamenih, da so ga vrgli skupaj s pepelom v Sieno. Njen krvnik je pozneje potožil, da se boji, da ga bo zaradi smrti nedolžnega dekleta in svetnice doletela kruta kazen.
Od dekleta do svetnice
Tako kot je napovedala Ivana, so leta 1440 Francozi pregnali Angleže s svoje zemlje. Kralj Karel VII. se je slavnostno vrnil v Rouin. Zahteval je obnovitev procesa, ki ga je odobril tudi papež Kalist III, in leta 1456 so jo razglasili za nedolžno. Inkvizitor jo je označil za mučenico, njene prvotne sodnike pa za krivoverce. Cerkev je z leti priznala svojo krivdo. Papež Leon XIII. je odprl pot k beatifikaciji z izjavo: »Ivana je naša.« Papež Pij X. je leta 1904 slovesno objavil njeno krepost. Pozneje so našli tri njene čudeže, ozdravitev treh redovnic, na podlagi česar so jo razglasili za blaženo. Leta 1920 so jo v baziliki svetega Petra v Rimu kanonizirali in jo razglasili za svetnico. Postala je zaščitnica zapornikov, njen praznik je 30. maja. O njej so posneli kar trinajst celovečernih filmov.
