De Lancey je bil ob Wellingtonskem na dan njegove največje zmage, 18. junija leta 1815 pri Waterlooju. Vojvoda je preživel, Američan ni. Zadela ga je topovska krogla, na fronti pa je do njegove smrti skrbela njegova žena. Poročena sta bila le dva meseca.
William Howe de Lancey
Zahvaljujoč njenim spominom danes v Veliki Britaniji velja za enega največjih mučenikov tistega dne. Po drugi strani pa v ZDA le malokdo pozna zgodbo izgnanca, ki je postal britanski junak.
De Lancey se je rodil v New Yorku leta 1778. V času ameriške vojne za neodvisnost je bila njegova družina sinonim za lojaliste, zveste Združenemu kraljestvu – ime je dobil po britanskem generalu, ki je leta 1776 porazil Georgea Washingtona.
Družina se je sčasoma preselila v Yorkshire v Angliji, William pa se je pri 15 letih pridružil vojski. Leta 1809 je postal eden od osebja vojvode Wellingtonskega. Ta ga je dal leta 1815 znova vpoklicati, ko je bil De Lancey nameščen na Škotskem. Tam je spoznal Magdalene Hall. Poročena sta bila le deset dni, ko je De Lancey prejel sporočilo od vojvode. V Bruselj je prispel maja istega leta, njegova nevesta kmalu za njim.
Vojvoda Wellingtonski
Wellingtonski je poskrbel za strategijo in načrtovanje, De Lancey pa za dejansko izvedbo. Upoštevaje, da so britanske sile takrat štele 73.000 mož, njegova naloga nikakor ni bila lahka. Britanci so bili pripravljeni, ko so 18. junija izbruhnili francoski topovi. Wellingtonski, De Lancey in drugi častniki so sedeli na konjskih hrbtih blizu fronte. Odbita topovska krogla mu je priletela v ramo in ga odnesla s konja. »Pustite me, da umrem v miru,« je dejal soborcem, ki so mu pritekli na pomoč. Prihod pruskih sil je pomenil francoski poraz in konec dveh desetletij njihovih podvigov, De Lancey pa je umiral počasne smrti. Bržda mu je bilo v tolažbo, da je zanj teden dni skrbela Magdalena. Kaj si je De Lancey takrat mislil o državi svojega rojstva, ne bomo vedeli nikoli, a dejstvo ostaja, da Američan velja za enega največjih britanskih junakov tistega dne.