Novica o izjemni ponudbi se je razširila kot požar, pred vrati se je prav kmalu nabrala dolga vrsta sprostitve željnih ljudi, ki so kar otrdeli v želji, da bi izkoristili ponudbo salzburškega kralja rdečih luči, spoštovanja vrednega, v Nemčiji rojenega Hermanna Müllerja.
Za to nenavadno poslovno potezo stoji odločitev lastnika bordela Pascha, ki je razglasil, da pač ne bo več ne suženj in ne ujetnik požrešne davkarije in da raje podari ter ponudi nage riti svojih sicer dobro plačanih uslužbenk, kot pa da bi z nago ritjo ostal sam!
Kolegi novinarji avstrijskega časnika Die Krone Zeitung so razvpit bordel, seveda strogo v službene namene, obiskali tudi sami. Bilo je dokaj mirno, a šlo je le za zatišje pred nevihto. Odkar je Hermann objavil oglas, je bordel, ki obratuje 24 ur dnevno, prepoln.
Na stotine so jih morali zavrniti
Šef Hermann z obžalovanjem pove, da so morali na stotine nepotešenih strank zavrniti, saj je bordel pokal po šivih, a Hermann rad poudari, da se strogo drži vseh predpisov, tudi tega o požarni varnosti, zato lahko bordel sprejme le določeno število ljudi. Gre pač za sistem eden ven, eden not.
Protestna ponudba bo trajala kakšna dva meseca, vstopnine ni, pijača gre na račun hiše, tudi dame ne bodo izstavile računa, ali se ji boste za naporno fizično vadbo v vlogi osebne trenerke zahvalili s kakšno napitnino, pa je vaša stvar. A pravijo, da so zelo dobro plačane, da je Hermann fin gospod, one so zadovoljne, stranke pa zadovoljene. Vsi so srečni.
Razen davkarije...
Ne plačujemo več davkov!
Za prijetno in všečno akcijo stoji dolgoleten spor šefa Müllerja z oblastmi, še posebej z davčnim uradom. Hermann se potoži: "V preteklih desetih letih sem plačal okoli pet milijonov evrov davkov in prispevkov v občinsko blagajno, torej sem tudi sam pomagal vzdrževati lepote in prestiž Salzburga. A pogoltneži na mestni upravi hočejo čedalje več! Mene skubijo, namesto da bi preganjali nelegalno ulično prostitucijo ali tiste samostojne podjetnice, ki se na lastno pest veselo drajsajo v lastnih stanovanjih!"
In mu je počil film. Zdaj ponosno razglaša, da tudi on ne plačuje več davkov, saj storitev ne računa, ampak podarja. Na podarjeno pač davka ni. Veseli pa se tudi uvedbe posebnih davčnih blagajn, ki bodo točno prikazale, koliko zasluži in kako se denarci lahko dobesedno primigajo skozi bordel Pascha v občinsko davčno blagajno.
Pascha ima sicer poslovalnice tudi v avstrijskem Gradcu in Linzu ter nemških mestih Köln in München, premorejo pa tudi tako imenovano Garancijo zadovoljstva, saj stranki brez vprašanj povrnejo denar, če s storitvami podjetja ni popolnoma zadovolj(e)na. Je pa res, da takšna stranka v Paschine bordele nima več vstopa. Razidejo se torej kot prijatelji. Šef Hermman pravi, da je vračil denarja tako zanemarljivo malo, da jih lahko šteje v mesecih.
Glede na to, da smo veseli inovativnih podjetnikov ter da v Sloveniji prav kmalu uvajamo davčne blagajne, vabimo gospoda Müllerja, da pride novost preizkusiti tudi k nam...