Iz biblijskih zapisov je razvidno, da se ni nikoli smejal. Zgodovinarji, arheologi in raziskovalci njegove osebnosti se še zdaj prepirajo, koliko je bil visok: prva trditev je, da samo 162 centimetrov, drugi mislijo, da je bil visok 182 centimetrov.
Sporen datum rojstva
Znanstveniki, med njimi so tudi teologi, skušajo ugotoviti točen datum njegovega rojstva. Prvi človek, ki je skušal določiti natančen datum njegovega rojstva, je bil rimski menih Dionizij Eksignus. Prvi je zapisal pojem Anno Domini in določil prelomnico v človeškem bivanju in štetju. Tudi za zvezdo repatico je ugotovil, da se je pojavila na nebu dvanajst let pred štetjem. Prav ta Halleyjeva zvezda naj bi oznanila Jezusovo rojstvo. Jezus naj bi se po evangeliju rodil v času krutega kralja Heroda Velikega, ki pa je umrl pred letom nič. Evangelist Luka piše, da je noseča Marija odšla v Betlehem zaradi popisa prebivalcev. To se je zgodilo v letu šest pred našim štetjem. Sporno ni samo leto, temveč tudi dan. Biblija trdi, da kristjani njegovega rojstva sploh niso praznovali. Bil je iz Galileje. Bil je esen. Človek svetloba.
Številna družina in Judežev poljub
Znanstveni dokazujejo, da je Jezus izhajal iz številne družine. Biblija je zelo skopa s podatki o njegovem očetu, Svetem Jožefu, ki naj bi bil po svetem pismu mož device Marije (v bistvu je bil Jezusov krušni oče, njegov rejnik). Po poklicu je bil obrtnik, mizar, morda celo kamnosek. Pravoslavni kristjani trdijo, da je bil Jožef vdovec z več otroki, ki so postali Jezusovi polbratje. Biblija omenja štiri brate – Jakoba, Jožefa, Šimona in Judo. Še danes se ne ve, ali so bili lastni sinovi Jožefa in Marije, toda evangelista Matija in Luka trdita, da je imel Jezus tudi sestri, ki ju sveto pismo ne omenja. To sta Salome in Marija, Ivan Krstnik pa je bil njegov bratranec. Pozneje je cerkev njegove brate in sestri izbrisala iz zgodovine. O Svetem Jakobu je malo podatkov; o njem so govorili, da je bil Gospodov brat, dobil je vzdevek Pravični in postal prvi jeruzalemski škof. Biblija pozna dva apostola z imenom Juda; prvi je Juda Tadej, drugi je Juda Iškarijot ali Judež. Ko je po zadnji večerji Jezus odšel z enajstimi apostoli na vrt Getsemani pod Oljsko gor, se je Juda izmuznil in odšel po vojsko in cerkvene dostojanstvenike, jih pripeljal k Jezusu in ga poljubil. To je bil znak, koga naj aretirajo. Zaradi tega poljuba je postal znan Judežev poljub. Jezusa so odpeljali h Kajfi, k Herodu Antipi in Pilatu. Juda se je pokesal, vrnil je trideset srebrnikov ter se obesil na isti dan, ko je Jezus umrl. Obesil se je na drevo cercis siliquastrum, ki je od takrat znano kot Judeževo drevo.
Poslednja večerja in bičanje
Med poslednjo večerjo, med pasho, so se Izraelci spomnili mučeništva v Egiptu, odhoda v obljubljeno deželo, številnih bitk za ohranitev svobode. To je bil še en dogovor med Bogom in človekom, ponovno so bila potrjena načela, da morajo biti vsi ljudje svobodni. V ritualu pashe so Judje ugotovili, da je upanje nagrajeno, pregoni premagani, tegobe preživete, zmaga izbojevana. Pasha je bila rešitev iz mraka in suženjstva za vse ljudi, ne samo za Jude. Jezus je pred velikim svečenikom Kajfo zanikal oziroma molčal, ko so ga navzkrižno spraševali, ali je res, da je grozil, da bo razrušil hram in ga čez tri dni znova gradil, in ali je res, da je trdil, da je mesija. Jezus mu ni odgovori in veliki duhovnik ga je poslal k Pilatu. Ta ga je poslal k Herodu, ki je hotel, da Jezus pred njim naredi kakšen čudež. Razočaran, ker se Jezus ni zmenil za njegovo prošnje, ga je poslal nazaj k Pilatu. Pilat ga je med drugim vprašal, ali je judovski kralj. Jezus je pomolčal, nato pa samo rekel: »Če ti tako praviš.« Jezus je bil »božji sel«, nosil je »radostno vest«, vendar za sabo ni pustil nikakršnih pisanih sledi. Bil je mistični, radikalni filozof. Ob neki priložnosti je rekel: »Nikar ne mislite, da sem prinesel na zemljo mir. Nisem prinesel miru, temveč meč.« Njegovi učenci so ga razumeli, navadni ljudje so metali vanj kamenje. Ljudje so bili nahujskani, zahtevali so, da Jezusa križajo. Pilat si je umil roke in izjavil, da noče imeti nič s smrtjo tega človeka. Potem ga je dal bičati s posebnim bičem, ki je imel med jermene vpletene ostre koščke kovine. Takšno bičanje je povzročalo hude bolečine, trgalo je kožo, meso s telesa. Potem so mu nadeli trnovo krono. Kdor je bil bičan, se je navadno izognil smrtni kazni, Pilat je mislil Jezusa po bičanju izpustiti. Rekel je množici: »Ecce Homo! (Glejte človek!)« Judovski duhovniki pa so še naprej spodbujali množico, da je zahtevala usmrtitev na križu. Pilat jih je poslušal in izročil Jezusa krvnikom.
Nasilna usmrtitev, križanje
Jezusu so naložili križ (to naj bi bila vodoravna prečka) in ga gnali na Golgoto. Spremljali so ga prijatelji in sovražniki. Vsi so hoteli videti tehnični del usmrtitve na križu. Ker je komaj hodil ves krvav, v ranah, so vojaki spotoma pobrali nekega Simona iz Cirene, da je namesto njega nosil križ. Vojaki so mu ponudili vino, pomešano z žolčem, vendar je Jezus pijačo odklonil. Križanje je bilo v tistem času sramotno. Pilat je zahteval, da so na križ obesili napis judovski kralj. Pribijanje na križ je zahtevalo posebno veščino. Žeblje, dolge 14 centimetrov, so mu zabili skozi dlani in podlahtnice (Judje in pogani so nosili okrog vrati žeblje na vrvici kot amulete, verjeli so, da jih varujejo proti boleznimi). Moški so bili s hrbtni naslonjeni na križ, ženske na prsi. Prvič so križali upornike v Babilonu, takšno mučenje so prevzeli Grki. Obsojenci so viseli goli, zato je razumljivo, da so vojaki žrebali za Jezusovo obleko. Jezus je bil pribit na križ razširjenih rok, kot prikazuje krščanska umetnost; pod zadnjico so mu porinili klin, »sedile«, pod stopali pa so mu dali deščico, »suppedaneum«. Tako je lahko živel še ure, morda še nekaj dni. Pod križem so bili njegova mati Marija, prijateljica Marija iz Magdane (Marija Magdalena) in njegov privrženec Josip iz Arimateje. Jezus se je pogovarjal z materjo, govoril z Bogom. »O moj Bog, o moj Bog, zakaj si me zapustil?« je zavzdihnil z besedami psalmista (Psalm 22). Kaj je mislil, ko je to rekel? Je morda pričakoval, da bo Bog zagrmel z neba, napovedal konec sveta? Jezus je umiral počasi, v bolečinah, mučile so ga vročina, lakota in žeja, dokler ni rekel: »Končano je.« In izdihnil. Vojaki so ga prebodli s sulico in sneli s križa. Josip iz Arimateje je pohitel v Pretorij in zaprosil Pilata, da mu izroči telo. Žrtve so navadno puščali na križu, da so zgnile, vendar so Judje zelo hitro pokopavali svoje mrtve. Josip je s pomočjo družine spustil Kristusovo telo s križa, ga zavil v mrtvaški prt in položili v izkopan grob v steni. Čez tri dni so našli odmaknjen kamen pred grobom, grob pa prazen. Sorodniki so bili presenečeni, v tistem trenutku pa sta se jim približala dva človeka v belem in vprašala: »Zakaj iščeta živega med mrtvimi? On ni tukaj? Vstal je!« Danes je jasno, da brez Kristusovih muk ne bi bilo krščanstva.
Življenje po smrti
Takšno je bilo Jezusovo trpljenje (reče se pasja, iz latinske besede »patior«, kar pomeni trpljenje), ki temelji na evangelijih in ponuja zgodbo o človeku, judovskem preroku ali čudodelniku, v katero človeštvo vse do danes verjame. Javno mučenje, zasramovanje in usmrtitev so dobili v krščanski liturgiji svoje mesto. Arheologi verjamejo, da so bile stvari morda malo drugačne, da so Jezusa pokopali na drugem mestu, vendar nove izkopanine nimajo nobene zveze z Jezusovo smrtjo. Jeruzalem je postal sveto mesto. V njem so našli ostanke križa, kose Jezusovega oblačila. (Helena, sedemdesetletna kraljica, mati cesarja Konstantina, je prva arheologinja, ki je tristo let po Jezusovi smrti odkrila tri lesene križe, leseni napis Jezus, židovski kralj in žeblje, s katerimi je bil pribit na križ.) Danes imajo v številnih evropskih cerkvah shranjene številke relikvije. Kar 32 zgodovinskih žebljev, s katerimi naj bi bil Jezus pribit na križ, najdenih je 16 kopij, ohranjenih je šest spužev, s katerimi so mu brisali srage z obraza, in ostanki številnih kosov oblek, za katere so vojaki metali kocke. Slikarji in kiparji so ga oblikovali po lastni domišljiji, saj ni bilo fotoaparatov.
Jezus in njegova družina
Angleška raziskovalca prostozidarstva Christopher Knight in Robert Lomas sta v knjigi Hiramov hram med drugim brskala za Jezusovim življenjepisom. Trdita, da je Jezus pobegnil z ženo Marijo Magdaleno v Evropo, se ustavil v vzhodni Franciji in ustanovil kraljevski rod Merovingov. Leta 2007 je avtor Titanica, režiser James Cameron, odšel v sveto deželo in tam posnel dokumentarni film o Jezusu. Tudi on ni mogel ugotoviti, ali je najdeni grob res Jezusov ali ni. V britanski nacionalni knjižnici so lani odkrili rokopis o življenju Jezusa Kristusa. Profesor religije Barrie Willson in zgodovinar Simcha Jacobovici sta na temelju prevedenega besedila sporočila, da je bil Jezus poročen z Marijo Magdaleno, da je imel enajst let pred usmrtitvijo na križu z njo dva otroka. Marija Magdalena je v cerkveni zgodovini označena kot grešnica in idealna spokornica, ker je Jezusu poljubila stopala. O tem, da sta bila Jezus in Magdalena poročena, je pisal že Nikos Kazancakis leta 1953 v knjigi Poslednja Kristusova skušnjava.
