Mogoče zaradi tega, ker jo povezujejo s fašistično tajno policijsko organizacijo OVRO, ki si jo je leta 1927 izmislil Mussolini. V Španiji pogosto izgovarjajo Opus Dei kot »la obra«, kar v katalonščini pomeni »delo«. Pri tem se črka »b« izgovarja kot »v«, torej: »la Ovra«. To je bila naključna spekulacija, ki je Opus Dei v očeh mnogih intelektualcev očrnila, razglasila za fašistično in celo teroristično organizacijo.
Idejni vodja
Opus Dei deluje danes v 68 državah po vsem svetu in ima več kot 88.000 članov. Oče te kontroverzne organizacije je Josemaria Eskriva de Balageur (1902–1975). Rodil se je v Barbastru, na severu Španije. Bil je eden od šestih otrok premožnega trgovca. Njegova mama Dolores je imela kuharja, služkinjo in otroško negovalko. Šolal se je pri piastrih, v katoliškem moškem redu, v katerem so brezplačno učili učence. Že v rani mladosti se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1922 je odšel v škofovsko semenišče v Zaragozi. Škof mu je leta 1927 dovolil preseliti se v Madrid, kjer je med drugim diplomiral pravo. V rezidenci misijonarja sv. Vincenca se je posvetil meditiranju in dobil idejo za ustanovitev posebnega reda. Sam si je skušal odgovoriti na vprašanje o posvečenosti; kdo trdi, da je to privilegij in dolžnost samo za duhovnika in cerkvene ljudi. Gospod Bog je vsakomur, brez izjeme rekel: »Bodi popoln, kot je popoln moj nebeški oče!«
Drugega septembra 1928 je navdihnjen od vsemogočnega ustanovil novo tajno organizacijo. Trdil je, da lahko vsi verni katoliki postanejo svetniki, če bodo izpolnjevali cerkvene zapovedi in se držali vseh pobožnih vrednosti.
Ideološki učbenik: knjiga Pot
Josemaria Eskriva se je trudil, da bi njegova razmišljanja prišla do čim večjega števila ljudi, predvsem siromašnih in bolnih ljudi. Pozneje je v svoj krog razmišljanj – njegov vizualni prepoznavni znak je krog in v njem križ – povabil tudi druge, premožne, intelektualce, na koncu tudi ženske, ki so se mu pridružile šele leta 1930. Danes ima Opus Dei dva kraka: prvi je za moške, drugi za ženske. Znotraj organizacije sta znani dve vrsti numerarij: navadne numerarije in numerarke auxiliar oziroma pomočnice. Numerarke so oblečene v belo, pomočnice v zeleno in ne morejo prestopiti iz ene skupine v drugo. Prve, ženske srednjega razreda, so spale na trdih pogradih, niso smele božati otrok, da ne bi prišle v skušnjavo. Pomočnice, preprosta dekleta, so spale v posteljah, lahko so se igrale z otroki, ker so bile grobe in neobčutljive. Vsekakor staromodni pogled na svet. Eskriva je svoje vizije razlagal na madridski univerzi, ideološka razmišljanja je zbral v knjigi Pot (Camino) in jo leta 1934 natisnil v španskem jeziku. Knjiga je sestavljena iz 333 mislimi. »Če želite sebe izročiti Bogu na tem svetu, ni samo dovolj, da ste pametni (za ženske je dovolj, če so razborite), temveč morate biti poduhovljeni, združeni z našim Gospodom skozi molitev …«
Španska državljanska vojna
Leta 1936 se je začela španska državna revolucija. Na eni strani so bili vladajoči republikanci, vojaški odredi so bili sestavljeni iz socialistov in komunistov. Na pomoč so jim prišli komunisti iz številnih evropskih držav, med drugim tudi iz Jugoslavije in Sovjetske zveze. Na drugi strani so bili desničarji, španski nacionalisti, predstavniki nekdanje monarhije. V njihovih vrstah so se borili fašisti, Hitler jim je poslal svoja letala. Gorele so vasi in cerkve. Republikanci so ubijali tudi duhovnike, posiljevali redovnice, jih mrtve metali v skupne grobove. Člani organizacije Opus Dei so se umaknili čez Pireneje, njihov voditelj Eskriva se je skrival v vasi Burgos na severu Španije. Po treh letih krvavih bojev, ki jih je opisal ameriški pisatelj Ernest Hemingway v romanu Komu zvoni, je slavil general Francisco Franco (1892–1975). V španski državljanski vojni je bilo med drugim ubitih 2365 duhovnikov in 283 častnih sester. Franco je na odgovorna mesta v svoji vladi postavil izobražence, med katerimi so bili člani organizacije Opus Dei. Leta 1940 je takratni »general« Družbe Jezusove Wlodimir Ledochowski v Vatikanu izjavil, da je Opus Dei »izjemno nevaren za Cerkev v Španiji«, pri tem je navedel njegov »skrivnostni značaj« in ga ocenil kot »obliko krščanskega prostozidarstva«. Eskriva se je vrnil v Madrid in objavil razširjeno verzijo knjige z 999 mislimi. Madridska škofija je pohvalila delovanje njegove organizacije, leta 1947 je Opus Dei priznal tudi Vatikan, tri leta pozneje ga je označil za laično mednarodno organizacijo, zadovoljno je ugotovil, da člani živijo po načelih evangelija v svojem vsakdanjem posvetnem življenju.
Struktura organizacije
Papež Janez Pavel II., ki je bil naklonjen delovanju organizacije Opus Dei, jo je 28. novembra 1982 razglasil za edino osebno prelaturo v cerkvi in ji tako dal precejšnja pooblastila za delovanje po vsem svetu. Leta 2002 pa je papež priznal Josemario Escrivo de Balaguera za blaženega. Na začetku so novi člani obiskovali duhovni pouk, imeli so tedenske tečaje (kroge), letno duhovno obnovo. Opus Dei ne pozna hierarhije, saj so vsi člani enakopravni, razdeljeni pa so v štiri kategorije:numerarije, supernumerarije, asocijate (pridružene), koperate in duhovnike (samo 1900 jih je). Numerariji so organizatorji, kot duhovniki se tudi oni držijo celibata, delujejo v društvu, opravljajo svoje poklice. Supernumerariji so najštevilnejši, lahko se ženijo, denarno podpirajo organizacijo, s svojimi krščanskimi navadami vplivajo na okolje. Asocijati se razlikujejo od numerarijev po tem, da ne živijo v skupnosti, pogosto zaradi družinskih razmer, vendar imajo iste obveznosti. Koperati (zunanji sodelavci) pravzaprav niso njihovi člani, po svoje pomagajo organizaciji. Znotraj organizacije so razširjene mirne metode samomučenja. Nekateri člani organizacije Opus Dei uporabljajo za to posebne biče, znane kot ciliciume, s katerimi se dvakrat ne teden udarjajo po hrbtu, da bi pregnali iz sebe sebičnost in okrepili ljubezen do boga in najbližjih. Pariški časopis Le Monde Diplomatique je leta 1995 objavil seznam pomembnejših članov. Med njimi so: nekdanji francoski predsednik Valery Giscard, nekdanji avstrijski minister za zunanje zadeve Alois Mock in nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.
Popis prepovedanih knjig
Leta 1975 je Josemaria Escriva de Balaguer umrl v Rimu, zamenjal ga je španski škof Alvaro del Portillo (1914–1994). Pod njegovim vodstvom se je organizacija Opus Dei razširila in okrepila po svetu, vendar so jo še dalje spremljale pripombe na račun njenega delovanja pod generalom Frankom. Kritiki so jo imeli za »črno legendo«, trdili so, da so njeni člani podpirali fašizem in ekstremno desnico, imeli naj bi svoje vohune in tajne agente, njeni največji sovražniki so bili Judi in prostozidarji.
Božje delo je zagovarjal katoliški novinar Vittorio Messori (1941), ki je v svoji knjigi Primer Opus Dei zapisal, da so se člani pač znašli na različnih straneh v državljanski vojni, da so pravila organizacije izključno duhovno življenje in askeza in da Opus Dei nima čisto nobene možnosti, da bi deloval politično. Nekdanji člani organizacije trdijo, da so sestavljeni posebni seznami knjig, ki so za organizacijo škodljive in jih svojim članom ne priporočajo. Baje je med prepovedanimi avtorji tudi češki književnik Milan Kundera (1929), ki že nekaj let živi v Parizu in piše v francoščini. Zanimivo bi bilo ugotoviti, zakaj se je prav on znašel na seznamu prepovedanih pisateljev in ali je na popisu samo ena njegova knjiga. Avtor pronicljivo odkriva prepleteno tkivo človeških razmišljanj, vere in usod, v knjigi Zavesa je med drugim napisal: »Pekel (pekel na zemlji) ni tragičen: pekel je strahota brez vsakršne sledi tragike.«
Opus Dei v Sloveniji
Opus Dei deluje tudi na Slovenskem in Hrvaškem. V Sloveniji je navzoč od leta 2003, ko je kardinal dr. Franc Rode bral mašo za njegov uspeh. Slovenski prelat je postal Andrea Francisco Kramžar iz Argentine. V Ljubljani so leta 2005 ustanovili Zavod Tromostovje, na Cesti za Rožno dolino so leta 2010 zgradili štirinadstropno vilo. Kupili so tudi staro šolo iz leta 1786 blizu Polzele za pol milijona evrov. Od leta 2010 je novi slovenski vikar dr. Rafael Arias. V Sloveniji je tednik Mladina napisal več kritičnih članov o njihovem delu.
Opus Dei na Hrvaškem
Na Hrvaškem Opus Dei deluje od leta 2003, ko je prišel v Zagreb prvi regionalni vikar Portugalec dr. Jorge Ramos s svojimi sodelavci. V istem letu je hrvaškega nadškofa Bozanića obiskal aktualni prelat organizacije Opus Dei Javier Echevarria; od leta 2010 je novi vikar na Hrvaškem Josep Peguera Poch. Organizacija ima v Zagrebu dva študentska domova oziroma kulturni središči – eno za moške, drugo za ženske. Znana hrvaška teologinja Anna-Maria Grünfelder je zapisala, da se Opus Dei želi samo formalno vključiti v demokracijo in jo spodkopati. »Njen glavni cilj je usmeriti družbo v smeri čim večje vloge katoliške cerkve.«
Toda Opus Dei (Božje delo) je tu in treba ga je sprejeti kot eno od modernih, delovnih oblik duhovne demokracije. V Genezi namreč piše: »Gospod Bog je postavil Adama v rajski vrt, da bi ga obdelal in čuval.« In Opus Dei to dolžnost skrbno, z gorečnostjo opravlja.
