To je edini primer na svetu, da je takšna monolitna stavba nastala s pomočjo tako imenovanega vertikalnega izkopavanja. Da so ustvarili stebre, visoke več kot 30 metrov, so torej dolbli v goro. Natančno delo je gotovo trajalo več let, težko pa si je predstavljati, koliko kamna so morali odstraniti, da so lahko izklesali en steber. Ravno količina pa je tiste, glede katere se arheologi in zgodovinarji ne morejo zediniti.
Arheologi namreč trdijo, da je bilo odstranjenih za več kot 400.000 ton kamnin, za tak podvig pa bi bilo potrebnih več stoletij dela. Zgodovinarji zapisov o takšnem megalomanskem delu niso odkrili, zaradi česar smatrajo, da je bil tempelj zgrajen v manj kot osemnajstih letih. Če predpostavljamo, da so ljudje osemnajst let kot roboti delali dvanajst ur na dan brez odmora, so morali letno odstraniti 22.222 ton kamenja, da bi lahko v osemnajstih letih odstranili vseh 400.000 ton.
Dnevno naj bi tako odstranili šestdeset ton kamnin, pet ton na uro, kar pa se še danes zdi nemogoče. Zaradi tega vsi tisti z okusom za paranormalno radi namignejo, da so Indijcem pri gradnji hindujskega templja na pomoč priskočili prišleki iz vesolja.
Za tempelj je sicer zaslužen kralj Krišna I., predstavljal pa naj bi Šivino himalajsko domovanje. Delavci so v gorsko steno z dleti in kladivi izkopali tri jarke, za seboj pa so puščali le dele, katere so pozneje oblikovali – pravo inženirsko čudo, pri katerem ni bilo prostora za napake. Če odmislimo njegovo velikost – pokriva območje, dvakrat večje od atenskega Panteona in je pol toliko visok –, tempelj krasijo izjemni kiparski okraski. V templju se nahajajo plošče, v katere so vklesani prizori iz Ramajana, Mahabharata in Krišninih dogodivščin. Tempelj je še vedno v uporabi, čeprav sta ga v preteklosti hotela z zemljo zravnati dva muslimanska vladarja.
